S kolesarjenja v Črni gori na začetku poletja. Zelo priporočam!
S plezanjem sem začela na začetku – v Kranjski poči, ki je bila tudi moja prva hribovska smer v enakovredni navezi. Takrat se nama je z Deo to zdel velik dosežek, tokrat pa je bilo zadovoljstvo skoraj še večje. Z Niko in Žigom smo s smerjo opravili hitro in učinkovito, in kar nisem mogla verjeti, da je šlo tako gladko, brez zapletov in strahu.
Nadaljevanje sezone je bilo vedno lažje in vedno bolj zabavno. Še tretjič sem šla plezat Igličevo smer, tokrat z Niko in Matijo, kar je bil eden od bolj zabavnih dni tega poletja.
Matija AKA Johhny Bravo na vrhu smeri. Ni imel puloverja, je imel pa brisačo in kopalke
Z Niko sva splezali tudi smer Ogrin Omersa, kar je bil precej večji zalogaj zame predvsem zaradi dolgega sestopa, ampak je noga tudi ta test prestala brez večjih težav.
Ritual na vrhu smeri
Že nekaj sezon sem si želela iti plezat smer Miss Julijcev, tokrat sem končno prišla do tja v družbi Neže in Petra. Smer je upravičila moja visoka pričakovanja, edini minus je res neugoden šodrast sestop. Sploh, če te lovi nevihta.
Dostop od koče Pellarini
Vršni selfie
Sledila je plezalna pavza in bike-packing trip na sever Španije. Saj ne, da bi plezalno opremo zamenjala za kolo, ampak priznam, da se mi je kolesarjenje letos res priljubilo. Sploh bike-packing koncept, ki sem ga že spomladi izvedla na krajši razdalji, je zanimiv. Pa kar kompliciran, če moraš kolo spraviti na letalo. Pomaga, če imaš zraven fotre, ki znajo šraufati kolesa narazen in skupaj – jaz sem imela kar dva, svojega fotra in njegovega brata
Super smo se imeli, pa še sončni mrk smo videli (kar je bil motiv za izbiro destinacije, valda).
Bike-packing je vključeval tudi kratke vožnje s trajekti.
Tik pred glavnim dogodkom. Baje se svojega prvega sončnega mrka ne slika, ampak samo gleda
Septembra sem spet prešaltala na plezanje. V družbi AO Rašica sem se udeležila tabora Nejca Zaplotnika. Plezali smo obskurno smer Pingvin v Kranjski rinki, ki ima zdaj več klinov, obiska pa kljub temu niti malo ne priporočam. Krš, da ni večjega.
Potem sem sklenila, da imam krša za en čas dovolj, in šla dva vikenda zapored v Dolomite. Prvi vikend sem zopet plezala z Niko, podali sva se v nekaj klasik nad Falzaregom, tako da je bilo razpoloženje res počitniško. Drugi vikend je bil malo manj počitniški, s Pintijem sva šla namreč v Marmolado. Plezala sva smer Schwalbenschwanz. Smeri sicer nisem splezala prosto, četudi sem ves čas plezala kot druga, je bilo pa zadovoljstvo po končani turi vseeno veliko. Prvič, ker je Marmolada res zastrašujoče velika in strma stena, in drugič, ker niti slučajno nisem pričakovala, da bom letos dovolj pripravljena za kaj takega.
Počitniški Dolomiti
V kaminih v Marmoladi
Pred luknjo v strehi, skozi katero sem se zbasala z nemalo pritoževanja
Jutranji pogled na še eno visoko strmo steno
Moje plezalno poletje se je končalo v južni steni Skute v varianti Spominske smeri Danila Goloba. Zelo priporočljiva lahka smer, če je v Južnem razu prevelika gužva, in si zasluži kakšen obisk več.
Za konec pa še to: poškodbe, sploh resne, so bedna stvar – težko povedat, kako zelo. Je bil pa zato vsak moj letošnji izlet v hribe eno samo veselje, ne glede na to, kaj sem šla plezat. Poleg tega je pa vsaka taka stvar možnost za razmislek o prioritetah v življenju, ki se mogoče drugače ne bi zgodil. Z rekom, da v je v vsaki svari nekaj dobrega, se absolutno ne strinjam, lahko se pa iz vsake stvari vsaj poskusiš nekaj dobrega naučiti.
Pa hvala vsem soplezalcem za družbo