Po ljudskem štetju je najmanj 10 navez pikalo vanjo, nekatere pa so tudi zavrtale kakšen vijak, saj je bilo v prvih treh raztežajih dovolj ledu. Meni je bilo ljubše plezat po levi, zaledeneli strani, da sem prvič letos povadila rokovanje s šraufi.
Nekaterim navezam se je zelo mudilo in so se s skokom (tudi z veliko začetnico) pognale do vrha brez varovanja. Par njihovih hitrostnih izstrelkov je padlo tudi name, zato sva z Manco raje počakali na štantu.
Zadnji raztežaj - prečka - je ravno prav zalit, brez težav. Frendič na poti pride prav. Še največ se namatraš s štantom, ki je zaradi pomanjkanja snega relativno visok cilj.
Na vrhu se počutiš kot King Kong, čeprav bi raje bila Jane v varnih rokah.
Po napotkih trojne srčne naveze pred nama sva z Manco sestopili po njihovih stopinjah po Slovenski, saj je pot skozi Žrelo v teh razmerah otežkočena.
Overall - po tem sneženju ne bo nič več tako kot je bilo, ampak samo še boljše!