Don Kihot v Marmoladi

[Krištof]

Z Ahacem (ČAO) sva že nekaj časa gledala vodničke za Marmolado in si pošiljala skice, tokrat pa sva cilj tudi realizirala. Najprej naju je skrbelo, da se bova zaradi vročinskega vala v južni steni scvrla, potem pa je naneslo, da sva na turo štartala en teden pozneje, nekaj dni pred tem pa je na vrhu zapadel sneg. Oskrbniku pišem mejl v angleščini, če je stena suha, v odgovor dobim samo "buona". Ahac me prepriča in kljub ne najboljši napovedi v četrtek, 10. julija, popoldne štartava iz Slovenije. Oba naju je navdušila čudovita pot do koče O. Falier, še bolj pa prvi pogled na južno steno Marmolade.



Budilka ob 3.30, plezati začneva ob 5.15. Prve raztežaje plezava nenavezana, mrzlo je. Po 200 metrih naju ujameta in prehitita Američana, ki sta ekspresno hitra. Potem sta bila celo smer en raztežaj nad nama, na štantih pa sva imela prijetno družbo. Plezanje do police je v nekaj raztežajih zelo lepo, na polici naju morda za dobro uro obsije tudi sonce.



Prva petica nad polico čez previs je za obliznit prste. Detajl je delikatna poč, ko Ahac za mano pripleza na sidrišče, pravi, da ni čutil niti enega grifa. Jaz pa stojim na štantu 10 centimetrov stran od snega. Že nekaj časa plezam v puhici, Ahac pa je še ni izvlekel iz ruzaka. Čas je za rokavice  
Raztežaja nad detajlom potekata po res čudovitih platah z luknjicami - na obeh sidriščih si rečeva, kok bi šele tukaj uživala, če bi bilo toplo.




Ahac spleza še zadnji raztežaj, ko začne naletavati sneg. Pozneje nam Američana povesta, da sta tukaj pucala ledene sveče.
Z dvema abzajloma sva na ledeniku, do zadnje gondole pa sva imela še malo lufta.



Čudovito sva se imela!
NAUK: Marsikaj marsikdaj se da!