Matevž je zbral smer in sva šla. Neki čez 7 zjutrej sva se še mal kramežljava skobacala iz avta in pogled na od sonca ožarjeno Skuto je bil res fantastičen
Buongiorno Principessa!
Mihelič pravi, da "je edina slabost ture, da si je treba užitek trdo prislužiti z dolgim dostopom".
No, ja, tle gre predvsem za tisti Užitek, vse ostalo pozabš, ko stojiš v soncu pod smerjo
Pred nama sta bili u smeri že dve navezi, tko da sva mela u prvem raztežaju največ dela z umikanjem pred skalnimi izstrelki. Naprej pa res uživaško plezanje, na trenutke kr "luftig". Tud en štant je u luftu, hehe, prou bingljaš.
Sonce je sm pa tja prekrila gosta megla, tko da sta bla štrika kr mokra
, ampak se je tud ta razkadila. In kako lepo je pol stati na štantu in varovati soplezalca v soncu, na topel oktobrski dan, pod tabo morje oblakov, nad tabo tisto modro nebo (oprano, ko da je glih iz pralnega stroja pršlo) in okol tebe bele stene...pravljično, resde! In pol plezati in...sej ni da bi človk preveč govoru 
Na štantu
Gams u Salewa gojzarjih
Na tak dan so, valjda, tud klini hotl met svojo veselico, tko da si je en, ob mojem izbijanju, prvošču manjši izlet na bližnjo poličko
. Pa smo tud tega varno prpeljali nazaj domov in je bil za kazen pol revež do konca smeri prvezan za pas.Ma pa smer en čist hud detajl, naravno okno, ki ga enostavno morš dožvet, preplezat.
Matevž v oknu
Že na koncu smeri, proti vrhu Skute
Sestop je potekal v soju lune, zvezd in najinih čelk, dokler...dokler se ni megla spet odločila da pride na obisk tle gor! In smo na Malih Podih mal preskušal en druzga, kdo bo prej popustil. Ampak ena megla proti dvem trmam ni mela šans! Končno se je le vdala in nama omogočla varen sestop.
Veličastna tura, v vseh pogledih
. Taka, ki kliče po še!