Pričakovala sem kakšno konkretno smer; na koncu je Marjan Kregar izbral Kratkohlačo v Planjavi. Njegova filozofija je, da mora alpinist obvladat tudi plezanje oziroma gibanje v slabo opremljenih štiricah, kar velja, saj je prav tam potrebno še najbolj poskrbet za dobro varovanje. Kratkohlača je namreč obdarjena s klini le na ključnih mestih, vmes pa je potrebno iskati smer in tudi težavnost po grebenih.
Najtežji del ture je tako predstavljal dveurni dostop s 13 kg težkim nahrbtnikom. Nosila sem vso opremo, zato mi je na vrhu melišča že pošteno piskalo v pljučih.
Marjan je prijeten soplezalec in sogovornik, ki zna ceniti dobro zabit klin in stabilen štant. V Kratkohlači sem imela priložnost povadit prav vse: sidrišče na ruševju, preko skale, s tremi prijateljčki, na obstoječih in novih sidriščih. Dva klina sem zabila tako močno, da sta ostala v smeri in se priporočam Ani Rosa za novega.
Fotk ni, jih pa prilimam, ko jih dobim od Kregarja. Na vrhu sva ponovila vajo iz poznavanja gora in dolin tam okrog ter se poigrala z azimuti.
Za razliko od jutranjega pehanja navzgor, je spust po melišču zakon.
Eto, zdaj pa si že šivam dobro podložene hlačice za bunkanje na sprejemu...
