Kljub temu, da smo kolektivno falili neko dolgo prečko v levo, smo celo steno plezali istočasno in vseskozi vzporedno, naveza od naveze po deset metrov narazen, vsaka na svoji strani nekoristnega sveta. Štanti so bili pa skupni, da ni bilo dolgčas.
V centru tega dogajanja se je nahajala ogromna, za plezanje ultra vabljiva štirideset metrska plošča s počjo na svojem desnem robu.
Bila je, in je še, zelo strma, čista, čisto bela – aha, alba, Albinca , sosednja smer, to je bilo to. In moja pesem je nekako zamrla.
Matej je kar po sredi plate odfrikal več kot trideset metrov. Tam ni bilo nobene štirice, vse je bilo pet in več; natančno ni vedel povedati. Sem pa preštel vpeta varovanja: Na vsakih deset metrov! Joe se je istočasno lotil malce previsne poči na desni, ki je bila, kot vse moje poči v nšg, itak mokra. Pa je pelo železo. Proti koncu cuga je bilo treba na štant po Matejevi liniji z veselo ugotovitvijo, da še znam plezati tudi prosto.
Ureditev varovanja zgoraj v povsem podrtem svetuje bila dolgotrajna zgodba, ki jo je rešil sendvič dveh dobrih Jeseničanov, spetih s starim klinom višje nad štantom.
Matičarji naj ne bi izgubljali časa. Ena naveza gre poiskati Koširja levo okoli raza stolpa (nič težko, le delikatno). V zajedi za stolpom sem se ozrl navzdol:
Gredinice, gruščnate široke lašte, ta brzinski nezahtevni raztežaj do sem. Morda zame kdaj drugič. Druga naveza jo je istočasno ubrala na gliho v stolp, v široko navpično faight poč, iz katere je itak odletela velika kamnita plomba mimo nas, le obe vrvi sta od takrat nekaj krajše. Ko sem se pod vrhom stolpa ozrl okoli in navzgor, sem videl le še položno travnato grapo s simpatičnim zaključnim vencem belih skal na robu stene.
Pa še povzetek: Trije matičarski tečajci so se držali odlično in obenem absolvirali nekaj pedagoških ur praktičnih (ne samo) vaj v naravnem poligonu - pručki, ki se ji reče Nad Šitom glava. V terenu, ki je identičen najbolj resnim raztežajem v kakšni težki in višji steni Julijcev.
Pa Joe? Vesel, da pa vsej svoji višinski kilometrini lahko pleza tudi nekaj težjega še vedno z glavo in nadzorovano, brez kančka strahu, kaj šele panike.
Tak občutek za v hribe iskreno želi prav vsem, ki ste se z branjem prebili do tod!
/Ekipo je poslikaril Boštjan; kako dobra družba smo si bili, je bilo itak izpovedano ob piksnah v Kr. gori./
