Smer je res čista poezija. Dobra skala, enostavna orientacija, zadostna opremljenost (sploh v težjih raztežajih), raztežaji za plezat, raztežaji za urit ravnotežje, šoder na vrhu v izstopni grapi, vse je not v teh 12-ih raztežajih!!!
Manca je mojstrsko splezala drugo, težjo petko, sama sem si izborila prvo, kjer je več poudarka na ravnotežju. Sem pa zato v drugi petki zacvilila od neugodja, saj mi je trebušna gripa res pobrala veliko moči in sem se komaj izpela komplet na levi brez tehničarjenja, medtem ko sem z desno roko držala enga minimalčka. Se pozna, da mi poleg bicepsov manjkajo daljše roke.
Na vrhu sva bili res malce ponosni nase. Za nama sta iz Ažmanove smeri priplezala postojnska plezalca in se odpravila proti Bohinjskim vratcem po bližnjici preko Tosca ter navrgla, da bomo videli, kdo bo prej tam. Ne bodi ga leni sva odpujsali do Vodnikove koče, tam si privoščili še en kratek prigrizek, nato pa se zapodili proti Bohinjskim vratcem. Na vrhu sva zagledali Postojnčana, kako iščeta pravi prehod s Tosca, in ker ga ne najdeta, že zabijata klin za abzajl. Tako da se bližnjica izplača samo takrat, če jo poznaš.
Po tako lepi smeri z maratonskim triurnim sestopom in plezalsko napornem tednu me čaka res pravi maraton v Berlinu, zato nasvidenje do začetka oktobra, ko se začne drugi del plezalne sezone, juhej juhej.
DKV odlikuje že kar konkretna naklonina, na srečo v kompaktni skali.
Prvi raztežaj (V) je težak v toliko, kolikor si zjutraj še neogret, sicer pa ponuja lepe stopke levo in na plati.
Naslednja petica že mal navije, zlasti če si manjše postave in se boriš z izpenjanjem kompletov.
