Smer poteka logično; sledila sva Miheličevi skici. Presenetilo naju je, da tako obiskana smer ni bolje opremljena (večina sidrišč na 1 klin!, klini samo na najbolj izpostavljenih mestih). Zato sva imela veliko dela z zabijanjem klinov in vtikanjem starih in novih novcatih prijateljev.
V smeri so poleg dolgih prečenj po gredah zanimivi štiri raztežaji: prvi V- (fokus na ravnotežju na desni nogi), vesna prečnica (V, plezanje po zgornji varianti, ročkanje), druga V- (fenomenalna skala za obešanje) in zadnji previs V- (kompaktne šalce skrite nad razpokano skalo).
Na koncu sva vseeno morala poklicati na pomoč Igorja, da nama je svetoval prehod proti Kopinškovi poti (sicer bi jaz 100% udarila enega knopa). Najbolj izi varianta je, da se od zadnje grede (klin) spustiš levo po približno 10 m široki grapi - melišču proti stolpiču, kjer je zabit tudi klin, poplezaš za vogal, nato pa nadaljuješ proti vrhu, kjer te razveseli možic, nato pa še prva markacija.
Po dolgem spustu po s soncem obsijani Kopinškovi poti sva hlastno spila radlerja v koči in se odfurala proti Ljubljani. Jep, dan je bil dolg in lep.
Več fotk ima za pokazat Matevž.
Vesna prečnica (previs nad plato) od spodaj. Začenja se na koncu stolpiča, kjer je sidrišče na 1 klin (+možnost podpore 'prijateljev'). Pred nama jo je obiskala naveza gorskih vodnikov (za pomoč - zelena in bela čelada). Do sidrišča sva priplezala levo od stolpiča in ne po plati naravnost.
Vesna prečnica (V) od blizu - iiiiijk. Priporočava, da najprej vpnete komplet v zgornji klin (ta s prusikom), do katerega preplezate poševno, nato pa poročkate proti desni. Bela skala je v resnici ena sama dolga, stabilna šalca.
Matevž v akciji.
Hop, hop, hop, pa smo čez.
Smer je kljub dolžini tako lepa, da ni nič čudnega, da se mu je smejalo.
Meni pa tudi, ker me je Matevž na vrhu pogostil z domačim štrudlom.
