Štiri dni okoli Velike noči sva z Blažem plezala v Paklenici. Prvi dan sva se spravila v eno izmed smeri, ki je že dolgo na seznamu "must do" klasik – Brid klina.
Prvi težji raztežaj naju je oba svinjsko navil in vlil malce dvoma o uspehu, je pa res, da vanj prideš popolnoma neogret iz 4b plate v previsno poč. Vsi naslednji raztežaji so vrhunski in ponujajo vse od comp-style bolderja, mega izpostavljenega 6b previsnega raztežaja po šalcah do ušes, do zadnjih dveh težjih raztežajev, ki sta precej tehnična, a zelo lepa. Blažu je na žalost v zadnjem cugu zmanjkalo juica, tako da ni bil popoln team send.
Smer se mi je zdela nora in verjetno trenutno zaseda prvo mesto med mojimi pakleniškim vzponi – že sama linija po razu je navdihujoča, dopolnjuje pa jo še izjemno plezanje. Pet zvezdic!
Drugi dan sva plezala še eno klasiko – Kačo.
Tretji dan sva šla v levi del Aniča Kuka plezat smer Nema Dinka do Dinka. Smer se mi je zdela OK, najbolj vesela sem bila revanše v 6c+ nad polico, v katerem par let nazaj nisem mogla narediti gibov. Heh.
Za zadnji dan sva izbrala kraljico Aniča Kuka – Mosoraško. No complaints, five stars!
Super dopust, super družba, super smeri!
Prvomajski(?) Verdon
Naslednji dopust je bil v Verdonu, ki naj bi tudi služil kot neka priprava na dolge smeri, saj je kanjon poln multipitchev vseh vrst.Prvi dan sva šla plezat v steno Duca, smer Alix, Punk de Vergons. To smer sva si ogledovala že od tabora 2023, ko sem bila jaz še premalo samozavestna glede svojih sposobnosti. Smer je vrhunska in res ni tako grozno težka, kot sem pričakovala – v resnici ravno nasprotno. Za Verdon je znano, da so smeri, vsaj na južni strani, kjer je stil plezanja drugačen, precej staromodno ocenjene. V Ducu je vse skupaj veliko bolj novodobno, stena pa je tudi veliko bolj strma. Blaž je obdržal naslov: zmoremvserazenzadnjegaraztežaja. Upam, da se ga v prihodnje otrese!
Ker si je Blaž "poškodoval" komolec, sva naslednji dan plezala (sem plezala) v plezališču La Ramirole. Suha je bila le ena smer, pa še ta je bila ostrejša kot zvok BSS zvočnikov. Sva pa vsaj videla, kako futurističen je dejansko trenutni športnoplezalni nivo, s smermi, kot je na primer DNA. Noro.
Po počitku sva šla v klasiko na južni strani kanjona, v sektor Escales, smer Pichenibule. Nič ni šlo po planu. Najprej me je v drugem raztežaju v oko pičila čebela, nekje na polovici sva se izgubila in delala ekstremne ter nevarne hribovske prečke, na koncu pa sva še TOTALNO popušila v detajlu smeri. Ne glede na vse se mi je zdela zgornja polovica smeri zanimiva, predvsem pa je nora ta monolitna skala (ki je v spodnjem delu ni!).
Moje oko je bilo zaradi čebele naslednja dva dni neuporabno, kar naju je dva dni prej poslalo domov.Kogel, Nirvana IX−, 250 m
Ker sva želela zgodnji povratek čim bolje izkoristiti, sva šla takoj naslednji dan v Kogel. Ker se nikomur zjutraj ni dalo vstati in sva bila precej pozna, sva imela ogledanih več smeri, na koncu pa sva se vseeno odločila za Nirvano, ki sta jo pred kratkim plezala Žiga in Urh, in se nama je zdela preverjena opcija.Smer je precej konstantna po težavnosti – že prvi raztežaj te pošteno ogreje, je pa na srečo dobro opremljen. Blaž je v drugem raztežaju dvakrat polomil grife, ampak težavnosti to ne spremeni, ker je itak držal napačne. Verjetno najlepši je tretji raztežaj po monolitni skali in luknjah. Streha je baje VI+, s tem se ne strinjam, sploh če jo plezaš z nahrbtnikom. Po nekaj orientacijskih težavah sva se znašla pod cruxom smeri. Prva sem šla jaz in ugotovila, da mi tudi dolge roke tu ne bodo pomagale. Nekako sem naštudirala gibe, ki so se mi zdeli v resnici neizvedljivi. Blaž je ta raztežaj s svojimi 188 cm seveda flashal. Ne vem kako, ampak tudi meni je nekako uspelo v drugem poskusu – aleluja. Ampak it's not over till it's over – zadnji VI+ je čist hard in se je treba še kar potrudit.
Smer se je obema zdela super. Glede na to, da je bila letos že dvakrat plezana, ima potencial, da postane bodoča klasika. Hvala Grilj in Bor, da sta jo obudila in lepo opremila.
Rušica
Že pred prvomajskimi sva s Katjo v sredo, 22. 4., odprli sezono in šli v Rušico. Nisva imeli plana, kaj bi radi plezali, kar je rezultiralo v komičnem odločanju pod steno v spremstvu šklepetanja zob. Na koncu sva se nekako odločili ponavljati za Rokom, Domnom in Janom ter šli smer Mimo strehe.
Mimo strehe, VI, 250 m
Vtis prvega raztežaja, ki je precej luškan, hitro pokvarijo naslednji, krušljivi in milo rečeno grdi trije raztežaji. Zgornji del smeri tudi ni pretirano lep, tako da smeri v resnici ne bi priporočala – sem pa vesela, da sva šli splezat eno smer in da je led prebit.
Z ognjem in mečem, VII−, 250 m
V nedeljo, 3. 5., sva se še utrujena od Kogla nekako spravila do Rušice. Snega na dostopu je bilo občutno manj kot ob zadnjem obisku s Katjo, oziroma ga sploh ni bilo več.Smer je lani dobila novo podobo, saj je bilo dodanih 15 novih svedrov, stari pa so biuli zamenjani. Celo smer sva štela, kje je teh novih 15 svedrov, saj spodnji raztežaji niso izrazito bolj opremljeni. Največjo preobrazbo je doživel zadnji raztežaj, ki si ga sama brez novih svedrov iskreno ne bi upala plezati – svaka čast avtorju in ostalim ponavljalcem. Skala je nerazčlenjena (v zadnjem raztežaju) in nameščanje premičnih varoval je praktično nemogoče, posledično so runouti brez na novo dodanih svedrov gromozanski.
Sicer pa je smer oba zelo pozitivno presenetila – raztežaji so zanimivi, konstantni in potekajo večinoma po zelo dobri skali.
Lp, Eva