13 dni Dolomitov
Objavljeno: 17 Jul 2024, 09:20
Zadnji vikend junija sva bila z Blažem prvič letos v Dolomitih. V petek zvečer sva se na hitro odločila, da je vremenska napoved verjetno slabša kot je dejansko vreme, spakirala in zvečer že postavila šotor pod Tofano di Rozes.V soboto zjutraj sva že iz panoramskega okna Quechua šotorčka videla s soncem obsijano steno, kar je dvignilo moralo po slabo prespani noči. Ne tako hitro sva pozajtrkovala, se spakirala in se odpeljala do parkirišča. Cilj tega dne je bila smer Compagni di Merenda, 7b. Dostop do smeri je vrhunski (kratek in enostaven), vstop v smer pa malce bolj "govej". Prvi raztežaj naju je hitro oklofutal s krušljivo skalo in slabim varovanjem. Smer je sicer delno navrtana, kar pa zagotovo ne pomeni, da je opremljena v stilu plezališč. Po prvem raztežaju plezanje postane lepše, skala pa bolj kompaktna. Detajl smeri poteka po rumeni skali, po dobrih krimpkih in zaključkom v šalčastem previsku. Oba sva se strinjala, da je je precenjen, meni osebno se je zdel prvi cug (6b+) težji. V zgornjem delu je opreme vedno manj, orientacija pa tudi ne vedno najlažja. Z vrha sva abzajlala nazaj pod steno, pojedla sendvič in se presenetljivo utrujena odpravila nazaj proti avtu.
Prvi raztežaj s krušljivo skalo:
Detajl smeri:
V nedeljo sva se zbudila v deževno jutro, kar je spremenilo plane in tako sva dan preživela v plezališču Laste. Mega plezališče, priporočam!
Sledil je en teden v Ljubljani, zadnji izpit na faksu letos in v petek (5.7.) ponovna vožnja v Dolomite, tokrat na tabor KA- ja.
Prvi dan tabora, torej v soboto, sva z Urhom Primožičem (AO Tržič) za cilj izbrala smer Alpenliebe v Zahodni cini. Zahodna cina je samevala, nikjer nobene naveze, ljubi mir... razen v najini smeri. Odločiva sva se, da navezo počakava in začneva plezati za njima, ko opravita s prvim raztežajem. Skale so letele in minute (ure) so minevale. Ko se končno lotiva smeri je že precej pozno. Splezava prvi raztežaj in se odločiva, da nimava realnih možnosti splezati glede na čas. Abzajlava dol in se hitro sprehodiva do smeri Cassin, VIII. Tu sva hitra, malce naju zaustavi le slap v prečki zgoraj, ampak hladen tuš je itak dober za regeneracijo. Ker sva v smer vstopila šele ob 12h, sestopava v temi.
Crux prečka v Cassinu. Kljub ne estetskim AO štrikom je plezanje lepo, po malih krimpkih:
Slap zgoraj:
V nedeljo zaradi slabega vremena vsi počivamo.
V ponedeljek (8.5.) se z Urhom odločiva za smer Paolo VI v Tofani. Že ko parkirava spodaj vidiva, da je spodnji del smeri popolnoma namočen. Spremeniva plan prvič. Dostopiva do plana B, pred nama zopet počasna (zelo) naveza. Spremeniva plan drugič, pa potem še tretjič, mogoče celo četrtič.... v glavnem, na koncu plezava smer Il mio Criceto, 7b (moj hrček), smer slovenca Dejana Korena. Nama se je zdela smer mega. Detajl poteka po kratki strehi - atraktivno. Do police (konca smeri) sva bila hitra in sva se odločila, da greva do vrha stolpa (4 raztežaji).
Megla v zgornjih raztežajih:
Sestop:
V torek (9.5.) sem plezala z Jakom Pagonom (AO Cerkno). Dan smo si vzeli lepo počitniško, tako, da sva v smer - ultra klasiko Via Messner, VI-, v drugem Sella stolpu vstopila pozno dopoldne. Kljub temu, da so bili spodnji raztežaji kar precej mokri je bila smer vrhunska. Kaka skala!
Jaka v prečki:
Naslednji dan je sledil rest day, oziroma dostop do koče pod Marmolado. Za večerjo smo naredili 3-hodni carbo loading in šli hitro spat.
Ideeemooo wiii:
Naslednje jutro (11.7.) budilka zazvoni ob 3:30. Z Mihaelom Vajdo (AO Kozjak) se po zajtrku odpraviva pod izbrano smer; Vinatzer - Messner, VI+. Ravno, ko se zdani sva pod steno. Prve 4 raztežaje opraviva po levi varianti (priporočam). Spodnji raztežaji so fenomenalni, varovanje pa dobro. Kmalu prideva do sistema kaminov, ki naju precej upočasni, saj jih ni mogoče plezati hitro. Kamini se vlečejo nekaj raztežajev, in se končajo s prihodom na polico. Na polici sva bila okoli 13h. Malo spijeva in pomalicava in potem začneva z drugo polovico stene. Vse gre gladko in zelo sva hitra, saj so raztežaji precej lažji kot spodaj, orientacija po tudi ne preveč težavna - vsaj tako sva mislila. Ko prispeva pod štant zadnjega težjega cuga (VII-) se nama nekaj ne zdi čisto v redu. Vseeno začnem s plezanjem in hitro najdem klin... z vpeto vponko, pogledam naprej in vidim še en klin... z vpeto vponko. Hitro dojameva, da sva očitno zgrešila. Abzajlava dol, in ponoviva vajo, tokrat uspešno. Na vrhu sva ob 19h.
Sonček:
Megla:
Sama sem se zelo bala sestopa, saj sem dve leti nazaj z Marmolade sestopala po živem ledu. Tokrat je na srečo zgodba precej drugačna. Snega je veliko, vendar je mehak, zato sva preden bi rekel keks že pri koči spodaj na pivu.
V petek smo imeli rest day in zvečer se nam je pridružil še Blaž.
V soboto (13. 7.) smo z Maticem Grojzdkom (AO Kamnik) in Blažem šli plezat kratko sladko, Parmiggiano Reggiano, 7a, v Piz Ciavazes. Lepa smer, zopet pa je detajl lažji od prvega 6b+ raztežaja, pa tudi kakšnega 6c- ja zgoraj.
V nedeljo sva imela z Blažem plan plezati Moulin Rouge v steni Rotwand. Zjutraj se hitro spakirava, da bova le dovolj hitra, da ujameva gondolo, ki dostop konkretno skrajša. Odpeljeva se iz kempa, parkirava in se vkrcava na gondolo (14 eur po osebi). Prideva gor in hitro ugotoviva, da sva izbrala popolnoma napačno gondolo in sva od stene kakšne tri ure hoje stran. Da sva dan izkoristila sva šla na pohod: Rifugio Ciampedie - Passo Delle Coronelle - Kolner Hutte - Rifugio Paolina - Rifugio Rotwandhutte - Rifugio Ciampedie - Vigo di Fassa. Ker sva tudi med hojo večkrat zgrešila (slab dan zgleda), sva do avta prišla precej utrujena, 25 km ni malo!
Razgledi:
Tortice in radler za zgube
V ponedeljek (15.7.) sva šla plezat v plezališče Cappana Bill, blizu Marmolade. Tu sem si vsaj jaz zopet malo dvignila športno plezalni ego, ki je bil po desetih dneh hribov že kar načet. Plezališče pa sicer res vrhunsko, pride pa v senco po 13h.
Zdaj pa je čas za reality check v slovenskih hribih!
Lp, Eva
Prvi raztežaj s krušljivo skalo:
Detajl smeri:
V nedeljo sva se zbudila v deževno jutro, kar je spremenilo plane in tako sva dan preživela v plezališču Laste. Mega plezališče, priporočam!
Sledil je en teden v Ljubljani, zadnji izpit na faksu letos in v petek (5.7.) ponovna vožnja v Dolomite, tokrat na tabor KA- ja.
Prvi dan tabora, torej v soboto, sva z Urhom Primožičem (AO Tržič) za cilj izbrala smer Alpenliebe v Zahodni cini. Zahodna cina je samevala, nikjer nobene naveze, ljubi mir... razen v najini smeri. Odločiva sva se, da navezo počakava in začneva plezati za njima, ko opravita s prvim raztežajem. Skale so letele in minute (ure) so minevale. Ko se končno lotiva smeri je že precej pozno. Splezava prvi raztežaj in se odločiva, da nimava realnih možnosti splezati glede na čas. Abzajlava dol in se hitro sprehodiva do smeri Cassin, VIII. Tu sva hitra, malce naju zaustavi le slap v prečki zgoraj, ampak hladen tuš je itak dober za regeneracijo. Ker sva v smer vstopila šele ob 12h, sestopava v temi.
Crux prečka v Cassinu. Kljub ne estetskim AO štrikom je plezanje lepo, po malih krimpkih:
Slap zgoraj:
V nedeljo zaradi slabega vremena vsi počivamo.
V ponedeljek (8.5.) se z Urhom odločiva za smer Paolo VI v Tofani. Že ko parkirava spodaj vidiva, da je spodnji del smeri popolnoma namočen. Spremeniva plan prvič. Dostopiva do plana B, pred nama zopet počasna (zelo) naveza. Spremeniva plan drugič, pa potem še tretjič, mogoče celo četrtič.... v glavnem, na koncu plezava smer Il mio Criceto, 7b (moj hrček), smer slovenca Dejana Korena. Nama se je zdela smer mega. Detajl poteka po kratki strehi - atraktivno. Do police (konca smeri) sva bila hitra in sva se odločila, da greva do vrha stolpa (4 raztežaji).
Megla v zgornjih raztežajih:
Sestop:
V torek (9.5.) sem plezala z Jakom Pagonom (AO Cerkno). Dan smo si vzeli lepo počitniško, tako, da sva v smer - ultra klasiko Via Messner, VI-, v drugem Sella stolpu vstopila pozno dopoldne. Kljub temu, da so bili spodnji raztežaji kar precej mokri je bila smer vrhunska. Kaka skala!
Jaka v prečki:
Naslednji dan je sledil rest day, oziroma dostop do koče pod Marmolado. Za večerjo smo naredili 3-hodni carbo loading in šli hitro spat.
Ideeemooo wiii:
Naslednje jutro (11.7.) budilka zazvoni ob 3:30. Z Mihaelom Vajdo (AO Kozjak) se po zajtrku odpraviva pod izbrano smer; Vinatzer - Messner, VI+. Ravno, ko se zdani sva pod steno. Prve 4 raztežaje opraviva po levi varianti (priporočam). Spodnji raztežaji so fenomenalni, varovanje pa dobro. Kmalu prideva do sistema kaminov, ki naju precej upočasni, saj jih ni mogoče plezati hitro. Kamini se vlečejo nekaj raztežajev, in se končajo s prihodom na polico. Na polici sva bila okoli 13h. Malo spijeva in pomalicava in potem začneva z drugo polovico stene. Vse gre gladko in zelo sva hitra, saj so raztežaji precej lažji kot spodaj, orientacija po tudi ne preveč težavna - vsaj tako sva mislila. Ko prispeva pod štant zadnjega težjega cuga (VII-) se nama nekaj ne zdi čisto v redu. Vseeno začnem s plezanjem in hitro najdem klin... z vpeto vponko, pogledam naprej in vidim še en klin... z vpeto vponko. Hitro dojameva, da sva očitno zgrešila. Abzajlava dol, in ponoviva vajo, tokrat uspešno. Na vrhu sva ob 19h.
Sonček:
Megla:
Sama sem se zelo bala sestopa, saj sem dve leti nazaj z Marmolade sestopala po živem ledu. Tokrat je na srečo zgodba precej drugačna. Snega je veliko, vendar je mehak, zato sva preden bi rekel keks že pri koči spodaj na pivu.
V petek smo imeli rest day in zvečer se nam je pridružil še Blaž.
V soboto (13. 7.) smo z Maticem Grojzdkom (AO Kamnik) in Blažem šli plezat kratko sladko, Parmiggiano Reggiano, 7a, v Piz Ciavazes. Lepa smer, zopet pa je detajl lažji od prvega 6b+ raztežaja, pa tudi kakšnega 6c- ja zgoraj.
V nedeljo sva imela z Blažem plan plezati Moulin Rouge v steni Rotwand. Zjutraj se hitro spakirava, da bova le dovolj hitra, da ujameva gondolo, ki dostop konkretno skrajša. Odpeljeva se iz kempa, parkirava in se vkrcava na gondolo (14 eur po osebi). Prideva gor in hitro ugotoviva, da sva izbrala popolnoma napačno gondolo in sva od stene kakšne tri ure hoje stran. Da sva dan izkoristila sva šla na pohod: Rifugio Ciampedie - Passo Delle Coronelle - Kolner Hutte - Rifugio Paolina - Rifugio Rotwandhutte - Rifugio Ciampedie - Vigo di Fassa. Ker sva tudi med hojo večkrat zgrešila (slab dan zgleda), sva do avta prišla precej utrujena, 25 km ni malo!
Razgledi:
Tortice in radler za zgube
V ponedeljek (15.7.) sva šla plezat v plezališče Cappana Bill, blizu Marmolade. Tu sem si vsaj jaz zopet malo dvignila športno plezalni ego, ki je bil po desetih dneh hribov že kar načet. Plezališče pa sicer res vrhunsko, pride pa v senco po 13h.
Zdaj pa je čas za reality check v slovenskih hribih!
Lp, Eva