Smer si je potrebno zaslužit z dostopom, v našem primeru skoraj 2 urnim pohodom. Zadnji šodrast del pod steno je bil kar zahteven.
Vid se pretvarja, da pleza nekaj težkega. Tukaj je bilo še vse enostavno in smo hitro šibali čez steno. Raztežaj višje pa je vrv pometla nekaj letošnjega šodra s police in fanta sta naredila velike oči. Zdaj poznata začetek matičarske himne in vesta, kaj je faparca. Kdor ne ve, si lahko prebere tukaj.
Jaka neskončno srečen v trenutku, ko je splezal čez rob stene. Do predzadnjega raztežaja smo bili hitri, potem pa je moker kamin ohladil prste in nas malo upočasnil. Za celo smer smo porabili dobrih 6 ur.
Na vrhu sta iz nahrbtnika potegnila klobaso, sir in kilo kruha ter priredila pravi piknik. Carja!
Na sestopu nas je še ujela ploha. Odličen timing.
.
, ker pa je bil Jaka že od prejšnjega tedna prehlajen in mu je tudi noč v neogrevanem kombiju vse prej kot koristila, smo se odločil, da gremo raj na sonček. 
Prepakirala sva robo v Gregorjev avto, poj pa gas na Vršič in v osončeni NŠG cajtat Jakatove sinuse. Ker Kamenkov kamin ni potešil naših ambicij smo jo prec s5 užgali u hrib, pod Veliko Mojstrovko. V igri so bile Debelakova, Kovinarska in Steber revežev, in ker je Gregor šele pod steno porajtal, da ma s sabo napačen vodnik smo šli pač v Debelakovo, kjer je orientacija menda najlažja. Kljub temu je Jaka celo smer še dodatno markiral z robci, ki so mu padali iz žepa. 
Čez spodnji del smeri smo kar šibali, potem pa sva z Jakatom ugotovila, da že od kosila prejšnjega dne nisva nič pametnega jedla in zadnji cugi od prečke gor so se nama vlekli "ko pondelk". Zgoraj ga je začelo srat še vreme in v pravih scottish conditions smo izplezali okrog pol devete zvečer. Po kratkem pikniku je začelo deževat in smo jo pobrisali dol. Spotoma sva ugotovila, da sva zaradi nekega nesporazuma 
ostala brez prevoza, saj je Pero končal s plezarijo že pred nekaj urami in se odpeljal v kamp. Gregorju je menda žena težila, naj se čimprej vrne v Ljubljano 
Jaz sem jih pustil doma, ker sem vedel, da Jaka kadi, on pa je zaradi prehlada imel kadilski post in je tobak, rizle in seveda tudi fajrcajg pustil pri Perotu v kombiju. Po stotih letih preklinjanja in premetavanja robe v ruzakih je našel rezervni vžigalnik v hlačnem žepu 
in tako sva si skuhala juhco, pa čaj, pa makarone, pa klicala Kastrina in izvedela da ni še zmeraj nič manj izgubljen kot prej in da pride šele ob enih. Obljubila sva mu makarone, ko pride in se jih ravno spravila kuhat, ko se je od bogvekod pojavil neki kao oskrbnik, ki pa to še ne more biti prav dolgo, sicer bi ga poznal. Rekel je, naj bova tiho, sicer bo klical policijo q<x . Nama je bilo tako še bolj prav, saj sva tako ali tako rabila prevoz v civilizacijo, pa čeprav v spremstvu kapsov in obtožena kaljenja nočnega miru. Pa je dedec še nekaj težil in tako sva v grobni tišini do konca skuhala makarone. Ob enih se je javil Kastrin in rekel, naj jih pojeva kar sama, ker da še vedno ne ve kje je in kdaj bo prišel dol, da ga lahko počakava, ni pa nujno, če imava kakšno boljšo idejo. Ker je nisva imela in naju je zeblo kot psa sva pustila robo pred kočo in se zapodila proti Floriju. Na prodih sva se ustavila in se gor proti Zapotoku drla vzklike zadnjega verza matičarske himne, da bi Kastrinu in njegovim vsaj malo dvignila moralo. Ne vem ali so naju slišali, ampak zihr je vsaj malo pomagalo. Okrog pol treh smo se tako končno dobili pri floriju, potem pa gas po prazni cesti v kamp, kjer smo postavili šotor dobro uro pred sončnim vzhodom. 