V petek sva s Čakšem po dveh neuspešnih naskokih (pač ku*barija z vremenom pa to) končno uspela it v Humar-Škarja v Planjavi. Čeprav sva na začetku malenkost falila dostop, sva odločena da v tretje mora it, po podaljšanem dostopu končno prišla pod smer.
Skala solidna (čeprav sem pričakoval boljšo), tu in tam malce namočeno, ključni deli pa precej solidno nabiti.
Čakš v detajlu.
Stric Mihelič pravi da je to najlepša poč (skala, ne rit) v slovenskih hribih. Lahko pritrdim, čeprav brez mastnega preklinjanja ni šlo.
Lepa glih nisva.. Ampak tolk da boste verjel da sva bla tm.
"Fall (to) /v./ AKA free-solo rappel. A dynamic retreat from a climb. Note: it is never the fall that kills — it's the sudden stop at the end."
Vreme/maček ni nikoli tako slabo/hud da se ne bi dalo plezat, je pa hitro dovolj slabo/hud da se ti ne da.
