Ob svojem tretjem vzponu po tej smeri sem soplezalcu prepustil vse in se posvetil »sprotnemu zapisovanju« bolj tehničnih značilnosti stene, ki s svojo konkretnostjo vedno znova preseneti.
Prva dva in pol cuga po platah in pokah sta v vseh pogledih neverjetna in je škoda hoditi po originalnem vstopu z desne po gredini pod samo zajedo.
Nad gredino sledi plezanje, kjer skala zahteva znanje in gibanje, ki spominja na resnejše smeri (na primer v Šitah).
Smer je opremljena s klasičnimi klini, ki jih je dovolj. Od tega »dovolj« pa jih je najmanj 10 % zataknjenih v poke zgolj za moralo, kar ni v redu. Oba sva imela vsak svoje kladivo pri roki in je teza potrjena, kar žal velja tudi za štante.
Torej je treba imeti s seboj nekaj opreme iz »železne dobe alpinizma« in jo tudi znati uporabiti, da ljudi razveseli tudi vrh stene .
Fotko je prispeval Samo Molek.
