V soboto sva se šla hladit z Alešem v Kovinarsko. Vendar sta me z vsakim raztežajem vse bolj mučila glavobol in sitnoba, tako da sem se v drugi polovici smeri pustila vodit soplezalcu.
Smer mi ni bila všeč (mogoče tudi zaradi migrene), saj je bila zelo naložena in je za nami kljub pazljivosti padalo po spodnjih navezah. Tudi opevana prečnica se mi je zamerila, ker je za malo manjše v resnici V, kot piše v Miheliču. Na ključnem mestu ni varovanja, zgornji grifi so res zgoraj, tako da tudi baletno stopicanje po prstih komaj pomaga. S težavo sem se prerinila čez.
Ergo, sledil je sestop, vožnja v Ljubljano, nato prevzem Tonija Groblarja (AO Cerkno), ki je slučajno moj sorojak iz Semiča in še daljna žlahta. Skupaj smo odmotovilili do Logarske doline in se že na večer narisali pri koči na Klemenči jami. Nočni mir nam je kalil četrti sotrpin v sobi, ki je vsake toliko (skupaj pa več ur) vomitiral skozi okno.
Zjutraj smo po krepki kavi, pa vseeno rahlo neprespani, odhiteli proti Ojstrici.
Zaradi hitrejšega plezanja smo plezali v vodstvu po 4 raztežaje skupaj. Za mano je bil na vrsti Aleš.
S Tonijem sva medtem obujala spomine na osnovno šolo.
Plezanje v vodstvu je nato prevzel Toni, ki se je v previsu nad votlino ogreval za Herletovo prečnico.
Slik iz prečke ni, ker je bilo preveč napeto.
Glede na izkušnje iz lanskega leta pa lahko rečem, da je včasih plezanje prečk naprej manj stresno kot plezanje na top rope.
Na vrhu je že pritisnila vročina, zato smo jo hitro mahnili v dolino. Ker je bila sestave naveze res multidruštvena, jaz pa v ženski manjšini, znanega matičarskega klica na vrhu tokrat ni bilo.
Lep vroč vikend, le noči niso bile prav nič vroče.
