Smeri se ne da zgrešiti, saj se začenja na vrhu snežnega jezika levo od Hanzove poti.
Sidrišče sva si začeli urejati malo višje, ker je spodaj še veliko snega.
Smer je plezalsko nezahtevna štirka; potrebno je le nekaj vijuganja desno-levo-desno-levo.
Zadovoljstva ob taki štrikariji kljub temu ni manjkalo, kot običajno sva se imeli z Manco veliko za pomenit.
Na vrhu sva poskrbeli za dostojno obeležje matičarske tradicije.
V nedeljo me je namreč čakalo še plezanje z akademcem. Načrtovala sva Steber revežev ali pa vsaj Kovinarsko v Mojstrovki. Vendar je bilo vreme tako neobetavno (megla oz. nizka oblačnost, črni oblaki), da sva se ustavila že pod Smerjo po zajedi.
Naskok je bil zaradi pomrlih prstov sprva bolj počasen, saj je nad snežiščem pritiskal ornk mraz.
Aleš, s partizanskim imenom Belko, se je hitro ogrel v moji družbi
in prodiral proti vrhu. 
Njega je v zadnji tretjini čakal previs, mene pa kamin. V previsu je tičal že povsem obnemogel klin dostojnih dimenzij.
Matičarsko-akademska naveza je prispela na povsem osamljen greben in se predala užitkom sončnih žarkov, ki so od bogvekje pokukali na plan.