Wisiakova za Magija in Zokija, Triglav
Objavljeno: 09 Sep 2012, 21:03
Tri leta so minila, odkar sem z Magijem šla plezat Wisiaka v Triglavsko steno. Še nekaj let več je spolzelo mimo od plezanja iste smeri Mance in Zokija. Ker ju ni več med nami, sva se z Manco odločili, da se jima z najino vrnitvijo v Steno, zahvaliva za vse, kar sta nam, matičarjem, podarila v vseh teh letih.
Luna je še svetila nad ostenjem zahodnega Triglava, ko sva korakali proti Luknji. Jutranji mraz je obetal zakrčeno plezanje prvih raztežajev. Stena je zares strma, z nekaj sitnimi mesti, ponaša pa se tudi z izjemno lepimi raztežaji. Wisiakova vijuga levo in desno, kar zna plezalca napolniti z dvomi, saj je tudi v tem delu Triglava veliko smeri in zavajajočih klinov. Če Manca ne bi s sabo tovorila novega vodnička, bi jaz mirno zavila v 'something completely different.'
Kakorkoli že - občutek hladu je pridodal k občutku lakote, zato sva morali vmes nahraniti ne samo sivih celic s kukanjem v vodniček, pač pa tudi gruleče želodčke s porcijo testenin.
Tik pod vrhom je Manca fasala na palec še kamen od štrika, jaz pa sem spoznala, da se stop lahko odkruši tudi mimo_grede.
Na vrhu nisva bili prepričani, ali naj zaukava matičarski pozdrav, saj sva konec koncev plezali v spomin na najina soplezalca. Ker je Zoki goreče sledil tej matičarski tradiciji, sva se odločili za kompromis: pozdrav ja, vendar v bolj komornem duhu, kot pritiče trenutku.
Luna je še svetila nad ostenjem zahodnega Triglava, ko sva korakali proti Luknji. Jutranji mraz je obetal zakrčeno plezanje prvih raztežajev. Stena je zares strma, z nekaj sitnimi mesti, ponaša pa se tudi z izjemno lepimi raztežaji. Wisiakova vijuga levo in desno, kar zna plezalca napolniti z dvomi, saj je tudi v tem delu Triglava veliko smeri in zavajajočih klinov. Če Manca ne bi s sabo tovorila novega vodnička, bi jaz mirno zavila v 'something completely different.'
Kakorkoli že - občutek hladu je pridodal k občutku lakote, zato sva morali vmes nahraniti ne samo sivih celic s kukanjem v vodniček, pač pa tudi gruleče želodčke s porcijo testenin.
Tik pod vrhom je Manca fasala na palec še kamen od štrika, jaz pa sem spoznala, da se stop lahko odkruši tudi mimo_grede.
Na vrhu nisva bili prepričani, ali naj zaukava matičarski pozdrav, saj sva konec koncev plezali v spomin na najina soplezalca. Ker je Zoki goreče sledil tej matičarski tradiciji, sva se odločili za kompromis: pozdrav ja, vendar v bolj komornem duhu, kot pritiče trenutku.