Stene so hvalabogu obrnjene na jug, tako da nas je topla skala hitro spravila iz puhovk v kratke rokave. Večina nas je tako prvi dan odvriskala kar po dve smeri. Da ne bi bilo preveč ferajnovskega parčkanja, smo naveze kar izžrebale . To se je izkazalo za resen problem na vrhu, saj sem že zajela sapo za »Fuuukat, živela Matica, smrt A….«, pa sem pokašljujoče ugotovila, da bom sprožila diplomatski spor. Na drugem koncu štrika je bila Akademka…
Skala sicer ni povsem dolomitska, a vseeno precej boljša kot pri nas. K dobremu občutku pa pripomore, da so stojišča ojačana s svedrovci, ki se pogosto najdejo tudi v platastih detajlih smeri. Oskrbnica v koči mi je pojasnila, da se s fantom, ki je tudi plezalec, večkrat lotita preopremljanja smeri – od tod sijoči dodatki. Pri nas bi ju že križali..
Precej pa je tudi novih, skoraj povsem navrtanih smeri, kjer rabiš samo še kakšnega frenda za dodatek.Ko sva se z Nasty zapodili v eno od težjih klasik nad kočo, je za naju navijala cela oskrbniška ekipa. Na račun prve ženske ponovitve so nas zvečer častili s torto in domačim vincem. Jst sem si nato še isti večer odprepevala navzdol do avta (pot je na srečo zelo široka), ostale pa so uživale še v enem dnevu modrine.
V Picu Chiadenis nad kočo Calvi
