
Kot vedno nama je žreb vsaki odrezal svoj kos plezalske pogače, ki sva jo hrustali vse do vrha. Manca se je bolj sladkala z zajedami in počmi, jaz pa sem zadihano glodala prvo petko in kasneje iskala grife na gladkih prečkah. Pa se ne pritožujem, ker je bila izbira različnih tipov plezarije res pestra!

Ker ni bilo pred nama nobene naveze, sva morali celotno razbiranje orientacije po skicah in fotografiji včrtane smeri, ki sta nam jo zadnjič odstopila stara matičarska mačka Marko Belingar in Miha Lipovšek, oddelati sami. Zato sva še toliko bolj zadovoljni, da ni bilo večjih težav.

Smer je res prava preizkušnja in zaradi svoje lepote jo priporočava vsem! Tudi sestop je tokrat bil hitrejši kot zadnjič. Ob tako uspešni turi je celo povratek do avta pod skakalnico v Planici bliskovito minil.
In še nekaj Mančinih fotografij iz smeri, da si pocedite sline in jo čim prej obiščete še vi (če je že niste).

Počitek z malico na koncu rampe pred stolpičem.




