Alpinistični odsek PD Ljubljana Matica

Včeraj sva z Marinko zlezli to smer (V-, 500m). Bili sva najmanj tretja ženska naveza v tej smeri letos

Po par smereh s fanti sem se končno spet navezala na vrv z morsko Marinko:D. Ogrevanje v uživaških Smeri Iks (Steber Planjave – kratka, če imaš 70m vrv, na vrh nisva šli, ker se stegna niso strinjala) pred žurom na Okrešlju in Vzhodni smeri v Mali Rinki (po ponočevanju) so tokrat le prišle na vrsto Šite (kaj pomeni ta beseda, kdo ve?). Za prvič tam Herlec – Kočevar. Pomenljiva Marinkina tišina, ko sem rekla, da je štiri ure sestopa (nekje sem prebrala), pa je vseeno šla Dostop je bil krajši, izvedli pa sva ga v dveh etapah. Kot se je že večkrat izkazalo (in naju še ni izučilo, hehe), spanje bližje steni ne pomeni nujno boljšega počitka. Sicer sva imeli privilegij sobe in nobenih žurov v koči, vendar je Marinkin drugi jaz to noč na zelo 'fedrasti' postelji izvajal kraljično na zrnu graha , zato ji je spanec vztrajno uhajal (na mojo posteljo najbrž – spala sem kot top )... Ker vemo, da se Marinka ne preda, sva seveda zjutraj šli novim dogodivščinam naproti, kljub pokvarjenim makaronom, neokusni kavi...

Smer vstopi na levi strani Šit, z grede, na katero bolj udobna pot pripelje z leve – midve sva se ogrevali s poplezavanjem na desni Na gredi sva se postavili v vrsto za Slavcem in Francijem na izpitni turi ter počakali še na Kranjčana Janka in Robija. V takem sendviču smo preplezali tri raztežaje (prvi raztežaj je kot ponavadi izžrebala Marinka; drugi raztežaj je krasna zajedica V-), potem pa je moj obvoz V A0 raztežaja po desni (IV+ - iskala sem prehod in našla kline, uporabno spoznanje ) omogočil pobeg izpitnikov in srečanje s trojno navezo, ki je plezala sosednjo (težko) smer. Nadaljevali sva v smeri 'kotla', kjer tiči eden od razlogov tega zapisa (od včeraj je tam tudi še kaj drugega ). Tudi v to smer (poleg npr. Kovinarske) se splača vzeti metulje. Sedaj pa bistvo: v Stenah Mihelič piše, da je poplezavanja po polici v levo iz kotla za približno 150 metrov – mislim, da je bilo tudi višincev več. Po najinih 150 metrih sva malo debatirali, kam (jaz sem hotela izvesti knopa v kar nekem kaminu), pa sva potem po lažjem svetu, ki je spadal še v 'poličasto II-III', nadaljevali še dva raztežaja in čakali na pravi kamin. Ta naju je uslišal šele po raztežaju IV in po pol raztežaja šodra. Čast je pripadla Marinki-kaminki in sprejela jo je ponosno, seveda z nahrbtnikom . Prekrasno (če uporabim Micino terminologijo) je zlezla raztežaj, porabila vso robo in si na vrhu zaslužila čik. Meni je pripadlo pol raztežaja šodra, nova fajna zajedica in še malo šodra. Za konec sva odšodrali na vrh smeri, v veter in sonce, na sendvič, makarone, piškote..., juhej!

V samoti na vrhu sva iskali sestopno sled, ki naj bi po Jernejevih besedah najprej šla po grebenu, potem pa se spustila dol in nato gor na škrbino. Torej: proti Jalovcu po grebenu, potem malo pod grebenom, ko prideš do globokega grabna, je prehod najti po grebenu (za romantike – skrita travnata terasica je zelo vabljiva), potem pa nekaj časa malo pod vrhom slediš stezici proti zahodu in včasih rahlo dol. Preden bi uspeli iti preveč dolgo preveč vodoravno, sta naju ujela matičarja Marko in Miha (v celotni maričarski sestopni družbi na M sem bila najmlajša, kar se že precej dolgo ni zgodilo, hihi) in ubrali smo jo bolj navzdol, pa še vedno proti Jalovcu. Ko prideš do skoka, se obrneš v levo in pod rušjem poiščeš potko, ki obvozi skok in ki te elegantno pripelje navzdol, nato pa spet proti mogočnemu Jalovcu. Okrog ovinka, potem pa te pot pripravi do tega, da (šment!) moraš spet zagristi v kolena. Tudi to smo zmogli in si na škrbini malo oddahnili. Zajle, klini, šodr (ki ni omogočil tako lepega šodr ekspresa kot v Turskem žlebu) in meni zelo ljuba potka skozi gozd do koče v Tamarju. Ramena ječijo, kolena in stegna še vedno delajo, glava prazna, a tako polna, pogled rahlo utrujen, a nasmeh tako zelo srečen. Dobri dve uri in pol od malice na vrhu smeri, pa smo lahko še nazdravili. In nato v začetku ugašanja dneva občudovali noro lepo kuliso, ki objema Tamar. Res imamo lepo deželo!

Krasna tura!

Srečno in uživajte tudi vi!

M

Tokrat sva celo fotografirali, precej. Vem, da bi bilo slike primerno dati gor takoj, a sem še vedno malo tosmerno hendikepirana. Slikovni material bo na ogled dala Marinka, ko uspem dokončati svoj del naloge

Manca se je spet izdatno potrudila: z izborom mikavne smeri, z makaroni in moto piškoti, ki zapasali na vrhu. Moja reporterska naloga je lažja, vseeno pa upam, da mi ne uide kakšen klin, saj sem tudi tokrat enega pustila v steni

Mogočni Jalovec, skoraj ob zori.


Ko se v celoti odpre pogled na Šite, se pokaže tudi smer Herlec-Kočevar na levi .

Smer se prične na gredi, na katero je priporočljivo pripešačiti po melišču in ne priplezati po robu, čeprav je ta na začetku kar mikaven.


Manca pred vstopom v zajedo v spodnjem delu.


Zelo kompaktno in privlačno.


Tale 50 m visok, zelo navpičen kamin proti vrhu je pa pravi desert - najprej plata, nato pa se tako zoža, da imaš občutek ponovnega rojstva, ko prideš na vrh.


V najožjem delu sem zakričala: "Matr, mam preširoko rit!" (oziroma nahrbtnik).


Almost there.


Pred sestopom v Jalovški Ozebnik z drugo matičarsko MM navezo: Marko in Miha sta poskrbela za hitri sestop s Šit in za veliko dobre volje.


Ponce in vse ostalo, kar se gnete in kruši tam okrog.


Namenilnika razmnoževanja si kljub matičaski družbi nekako nisva privoščili, da naju kdo ne bi preveč resno vzel. Pa še zmatrana sem bila.


In na koncu, po enem radlerju v koči v Tamarju, se mi je tura zdela še bolj fenomenalna!