Alpinistični odsek PD Ljubljana Matica

Ker kondicije ni nikol preveč, sva z Griljem do Okrešlja usekala eno raubšicarsko iz Konca. Mimogrede pa potelovadla še v omenjeni smeri. Nabral sem sicer več opisov, še najboljši pa je res tisti iz PV.

Vstopiš slab cug desno od najnižje točke raza, kjer zaplezaš v levo usmerjeno zajedo (ubistvu je že bolj rampa).


Par metrov višje za razom poiščeš lopo (he he, Herletovi ne seže do kolen, ji je pa precej blizu ), od tam pa direktno navzgor. Nekateri se pritožujejo, da je v njem samo žbunje; če malo pomerkaš, kam stopaš, ti ne uide 50m uživancije. Na vrhu pa se zlekneš na travnik, katerega bi bil še Mihelič vesel


Sledi malo poplezavanja v desno, dokler ne najdeš kamina...glede lepote opis ne laže


Čaka te še cug po rahlo podrtem žlebu do razglednega pomolčka,


potem pa še dobrih 200m višincev hoje/poplezavanja/plezanja...itak, tut kakšen IV+ kamin s previsom lahko najdeš tik pod vrhom

Na netu sicer najdeš vse sorta komentarjev o smeri; če ti ni vedno samo do V+ smerc, je tale raz pomoje prava izbira. In če povrhu ujameš še čisto pravo linijo, ugotoviš, da je dejansko zelo opremljena

Smer sva včeraj plezala z Mico.
Kot je že napisal Matevž - lepo plezanje. Je pa veliko prostora pri izbiri idealne linije. Sploh preden zajahaš raz. Na lažjih mestih je na čase podrto in je kamenje malo žvižgalo v dolino.

Še ena lepa, stara smer.
Leta 1931 sta jo preplezala Vinko Modec in Boris Režek. Poleg številnih vzponov, ki jih je ta znana naveza opravila v Kamniško-Savinjskih Alpah, je Režek tudi Severovzhodnemu razu (IV+/III-IV, 500 m) namenil zanimiv opis v svoji knjigi Stene in grebeni.
Iskanje idealnih prehodov si je Gašper v drugem raztežaju popestril z iskanjem težavnih prehodov. Te prečnice ... Gašperju je uspelo najti eno še prav posebej obupno težko. A se je dalo.
Kot da bi slutil, da bo najlepši raztežaj smeri pripadel meni. Jupi! Šestdeset metrov lepote, deloma po prekrasni platki, deloma po navpični zajedi, s številnimi previski, vse do vrha, ko mi je pot zaprl velik previs. Ko sem pod njim prečila v desno in tam našla prečudovito preprost prehod po poči, me je ustavilo le dejstvo, da je vrvi - konec.
Ta raztežaj je opremljen s klini. Vsakič so me tako razveselili, da sem jim začela ljubkovalno praviti, kot Rečanka Ana, dragi kikiji.
Drugje je klinov bolj malo, tu pa tam kakšen na sidrišču, in to je vse. Midva sva v smeri pustila enega. Zelo prav pridejo metulji (jaz sem se navadila tudi na zatiče; tudi tu so bili zelo uporabni), v zgornjem delu pa trakovi za ruševje in skalne roglje. Zgornji del je bolj razbit, razgiban teren, nekaj je tudi ruševja. Zaradi velikega trenja vrvi sva morala delati krajše raztežaje. Osrednji del smeri, torej do raza, pa je prelep.