V enega najlepših slapov, kar sem jih kdaj videla, in plezala, v Lukežev led (II+/4, 250 m), je naju z Markom v soboto peljal Dejan Miškovič. Dejan je plezal, požvižgaval, lahkotno. Kakšno izjemno, neverjetno plezanje!
Najlepši je začetek slapu. Tik nad Lukeževo svečo prečiš desno do krajše sveče, ki ji najprej stopiš za hrbet - v tisto posebno svetlobo, ki prehaja skozi zaveso čiste in bleščeče vode, ujete v trenutek. In potem pred mogočno obličje, in od tu naprej le še navzgor, v sinje višave.
V naslednjih raztežajih se naklonina unese, slap postane krotek in le tu in tam postreže s kakšnim strmejšim odstavkom.
Paziti je treba na padajoči led. Pred nami sta bili dve navezi - in nad nas sta ga izdatno pošiljali.
Do vrha slapu je treba poplezavati tudi po skalah, potem pa še po krajšem delu grape do izstopa desno. Sestop pa ... No, sestopi so lahko prava dogodivščina ...
Naslednji dan pa na Dejanovi delavnici. Učili smo se od mojstra! Hvala za vse.
Na taboru sem imela tudi nekaj odličnih sogovornikov, hvala jim za družbo!
Alpinistični odsek PD Ljubljana Matica
Topel domek za vsakogar.