Petelin na Črnem metulju
Objavljeno: 09 Sep 2011, 10:58
Če me kliče moja, se oglas policijska sirena, če me kličejo iz službe žvenketajo cekini, če me kliče moj prjatu Miha, k ma 130 kil, iz telefona trobi slon ... vsak ma neki, da takoj vem, še predn se oglasim ... tud kakšna kura zakokodaka.
Kiiiiikirikiiiiiiiiiii. Silvo kliče.
Ko rano rani, rano dan zajebe. Razen če to ni Silvo.
8.9. ob pol 8 zjutraj slišim, da bi blo dobr splezat Črnega metulja.
Nikol slišal.
Grem guglat, da vidm, kaka žvau je to.
Na plezanje.net piše sam tole:
Kamniško Savinjske Alpe, Veliki vrh, zahodna stena
VI-
Dolžina smeri (m)150
Prvi preplezali: Suzana in Viktor Relja (2000)
Opremljenost: smeriSmer je v celoti navrtana.
Zabeleženih vzponov:19 (16 plezalcev)
Vstop v smer je označen s črnim svedrovcem.
Sestop: Spust po vrvi ali sestop po stezi levo od stene.
In to je vse. Nič takega, da bi kdo kaj hvalil, izlival občutke občudovanja in vzhičenosti. Kr neki. Kr neki tam nek. Kje jo je našel to vukojebino.
Ob pol 4 popoldne odrineva iz Ljubljane. Prej še peljem mojega, od istrskega prahu in morskega vetra prepleskanega sužnja na 4 kolesih v avtopralnico. Pr Modrem Levu na Fužinah spraznem "trugo" na strehi, snamem prtljažnik in kolo s priklopa in vse, kar sem vozil v avtu na en kup. Sledi pranje, sesanje. Čez eno uro mam občutek, da sm kupu nov avto. Dokler spet ne namontiram vsega nazaj in dobim eno speglano camel trophy varianto. Bolj Camel kot Trophy, ampak jebi ga.
Na Jezerskem pri ogledalu zavijeva desno in v breg. Pa v breg, pe še mal v breg in potem ... še kar breg. Nikdar konca.
Tist, k gre z osebnim avtom, pa spregleda ta glavni dve luknji na poti, naj vzame s seboj rezervn auspuh. Lepo počas, pa z andahtjo tam čez.
Zadnja postaja. Parkirišče sredi ničesar. Zgoraj pa se sveti stena. Taprava stenčina, ne kr neki. Lepo pokonc.
Parkiri na odprtem. Da se avto vid. Je bolj ziher, svetuje Silvo, k ve, da so na tem parkingu pred leti naenkrat vlomil v 6 avtov naenkrat. Ja kaj pa bi. Če je nekdo naredil tako dolgo pot, pa ja ne bo vlomil samo v enga.
15 minut dostopa. Poiščeva črn svedrovec, ki označuje smer.
Ko gledam Sivca, kako odprhuta čez prvi raztežaj V/VI-si ne morem kaj, da ne bi pomislil, da mu je kikirikanje kot na kožo napisano. Ko Sivc pleza, vse zgleda tako na izi, enostavno.
V mojem plezanju bi vsak legvan prepoznal nekaj bratskega. Lezem, pizdim, ampak zlezem.
Jaz bi to smer poimenoval Paket presenečenja. Ker se mi je zdelo, da sem prišel na pošto, vprašat, če je kaka položnica zame, pa so mi dali paket od strica iz Amerike, v katerem so vse najboljše dobrote, o katerih sem sanjal.
Na 150 metrih se zvrsti vse. Od par žlahtnih ocvirkov, kjer z imeni in pridevniki omenjaš nekaj svetnikov (kot npr sveta kurba Rozalija), do simpatičnih previsov, ki te spustijo naprej šele potem, ko si razvozlal njihove uganke o prijemih, podprijemih in preprijemih.
Za konec pa platka, ki te navduši, kot refrem v Nabuccovih sužnjih.
To, da sem en komplet vpel mimo pasu in še preden sem mu uspel reči adijo, je bil že sto metrov pod mojo ritjo, mi sploh ni moglo skaliti navdušenja nad vsem dobrim, kar se mi je ponujalo v tem, na začetku na videz tako neperspektivnem Črnem metulju.
Abzajl. Pogledam dol. Daleč spodaj na obračališču, kot ena šibicna škatla čaka avto. Nič ne zgleda, da bi bilo kaj narobe. Lopovi imajo danes druge plane.
200 m od avta. Prve kaplje. 100 m od avta odpenjam plezalni pas in se še kar v čeladi usedem za volan. Ulije se kot iz škafa. Fak.
Še dobr, da sm opral avto. Do Jezerskega je bolj usran, kot je bil preden sem ga dal med krtače.
fotke sledijo...
Kiiiiikirikiiiiiiiiiii. Silvo kliče.
Ko rano rani, rano dan zajebe. Razen če to ni Silvo.
8.9. ob pol 8 zjutraj slišim, da bi blo dobr splezat Črnega metulja.
Nikol slišal.
Grem guglat, da vidm, kaka žvau je to.
Na plezanje.net piše sam tole:
Kamniško Savinjske Alpe, Veliki vrh, zahodna stena
VI-
Dolžina smeri (m)150
Prvi preplezali: Suzana in Viktor Relja (2000)
Opremljenost: smeriSmer je v celoti navrtana.
Zabeleženih vzponov:19 (16 plezalcev)
Vstop v smer je označen s črnim svedrovcem.
Sestop: Spust po vrvi ali sestop po stezi levo od stene.
In to je vse. Nič takega, da bi kdo kaj hvalil, izlival občutke občudovanja in vzhičenosti. Kr neki. Kr neki tam nek. Kje jo je našel to vukojebino.
Ob pol 4 popoldne odrineva iz Ljubljane. Prej še peljem mojega, od istrskega prahu in morskega vetra prepleskanega sužnja na 4 kolesih v avtopralnico. Pr Modrem Levu na Fužinah spraznem "trugo" na strehi, snamem prtljažnik in kolo s priklopa in vse, kar sem vozil v avtu na en kup. Sledi pranje, sesanje. Čez eno uro mam občutek, da sm kupu nov avto. Dokler spet ne namontiram vsega nazaj in dobim eno speglano camel trophy varianto. Bolj Camel kot Trophy, ampak jebi ga.
Na Jezerskem pri ogledalu zavijeva desno in v breg. Pa v breg, pe še mal v breg in potem ... še kar breg. Nikdar konca.
Tist, k gre z osebnim avtom, pa spregleda ta glavni dve luknji na poti, naj vzame s seboj rezervn auspuh. Lepo počas, pa z andahtjo tam čez.
Zadnja postaja. Parkirišče sredi ničesar. Zgoraj pa se sveti stena. Taprava stenčina, ne kr neki. Lepo pokonc.
Parkiri na odprtem. Da se avto vid. Je bolj ziher, svetuje Silvo, k ve, da so na tem parkingu pred leti naenkrat vlomil v 6 avtov naenkrat. Ja kaj pa bi. Če je nekdo naredil tako dolgo pot, pa ja ne bo vlomil samo v enga.
15 minut dostopa. Poiščeva črn svedrovec, ki označuje smer.
Ko gledam Sivca, kako odprhuta čez prvi raztežaj V/VI-si ne morem kaj, da ne bi pomislil, da mu je kikirikanje kot na kožo napisano. Ko Sivc pleza, vse zgleda tako na izi, enostavno.
V mojem plezanju bi vsak legvan prepoznal nekaj bratskega. Lezem, pizdim, ampak zlezem.
Jaz bi to smer poimenoval Paket presenečenja. Ker se mi je zdelo, da sem prišel na pošto, vprašat, če je kaka položnica zame, pa so mi dali paket od strica iz Amerike, v katerem so vse najboljše dobrote, o katerih sem sanjal.
Na 150 metrih se zvrsti vse. Od par žlahtnih ocvirkov, kjer z imeni in pridevniki omenjaš nekaj svetnikov (kot npr sveta kurba Rozalija), do simpatičnih previsov, ki te spustijo naprej šele potem, ko si razvozlal njihove uganke o prijemih, podprijemih in preprijemih.
Za konec pa platka, ki te navduši, kot refrem v Nabuccovih sužnjih.
To, da sem en komplet vpel mimo pasu in še preden sem mu uspel reči adijo, je bil že sto metrov pod mojo ritjo, mi sploh ni moglo skaliti navdušenja nad vsem dobrim, kar se mi je ponujalo v tem, na začetku na videz tako neperspektivnem Črnem metulju.
Abzajl. Pogledam dol. Daleč spodaj na obračališču, kot ena šibicna škatla čaka avto. Nič ne zgleda, da bi bilo kaj narobe. Lopovi imajo danes druge plane.
200 m od avta. Prve kaplje. 100 m od avta odpenjam plezalni pas in se še kar v čeladi usedem za volan. Ulije se kot iz škafa. Fak.
Še dobr, da sm opral avto. Do Jezerskega je bolj usran, kot je bil preden sem ga dal med krtače.
fotke sledijo...