Alpinistični odsek PD Ljubljana Matica

Ura je 6 popldne.
Volja za plezarijo je.
Časa je bolj malo.
Silvo K. pravi, da dobra volja skrajša pot.
Dobra volja in kak km/h čez omejitve pa sva bila ob 18:40 že pod smerjo Janc Mali v Begunjski vrtači. Za vsak slučaj sva vzela čelke s sabo. Brez potrebe. Ura še ni bila 8 zvečer, ko sem že zvijal štrik in gas nazaj proti parkirišču.
Dostop do vstopa v smer je zanimiv. Po potki od parkirišča, ki poteka skoraj vodoravno si v nekaj minutah (če si Silvo K.) pri melišču, po katerem se uživaško spustiš v grapico, malo polomastiš v levo in že si pod vstopom v smer.
Tudi sestop daje čisto posebno dimenzijo. Od konca smeri se spustiš po mehki stezici kakih 100 m in prideš do lepo uhojene potke, ki te popelje naravnost v tunelček, ki je tako nizek, da ga ne zmoreš prehoditi stoje, pa če si še tak frajer. Tunelček je naravni hladilnik, za vse, ki so bili kdaj tam, razen za tiste, ki so ga kopali. Na polovici tunečka pa je odprtina, skozi katero lahko v tunel vstopijo tisti, ki obupajo sredi smeri Smrketa.
Ko izstopiš iz tunela je le par korakov do melišča, po katerem sva s Silvom vstopila v smer Janc Mali.

https://picasaweb.google.com/1023363574 ... 05roseCIHg#

Ni kej, tale stena je očitno res hit sezone.

Tudi midva z Borisom B. sva plezala v steni, ki je letošnji hit! V soboto sva preplezala smer Janc-Mali (IV+/IV-III, 160 m), in sicer Boris vse raztežaje pogumno in suvereno kot prvi v navezi.
Smer je lepa, predvsem njen del s platkami z majhnimi, a dobrimi oprimki. Zgornja zajeda tudi ni težka, pravi užitek je. Škoda, da je je že po nekaj metrih konec. Pravzaprav sem se najbolj morala potruditi prav v prvem raztežaju (ki je sicer težavnostno nezahteven). Že po nekaj metrih po vstopu je na desni strani zajeda in na neverjetno nerodnem mestu svedrovec. A tudi tej težavi se lahko izognemo, saj je meter stran drug svedrovec, na neprimerno boljšem mestu. Ne smem se pritoževati, smer je namreč v celoti opremljena!
Lep dan je bil. V sosednjih smereh je bilo ogromno ptic, izvajale so tako vratolomne lupinge, da jih je bilo veselje gledati!
Na vrhu matičarski pozdrav, kratko uživaško poležavanje v visoki travi, in dol po gozdu do planinske poti, ki levo pripelje do Bornovega tunela. Boris je z znanstveno argumentacijo ovrgel mojo tezo, da so v rovu kače. Brez moči pa je bil, ko sem zgodbo nadgradila z raznoraznimi alieni, predatorji in drugimi SF bitji. Na koncu se je izkazalo, da je največji predator teh rovov bil kar sam baron Born, ki jih je menda zgradil zato, da je imel udoben in preprost prehod do svojih lovišč, ki so bila znana tudi po kozorogih. Groza. Sicer pa se tudi sama stena imenuje po njem.
Hvala Borisu za prečudovit dan!