Ker je bila vremenska napoved (spet) precej bedna, sva z Borisom skočila do Vršiča; pač kratek dostop/sestop oz. možnost hitrega umika.
Prvi cug s takšnimi in drugačnimi kamini je bil čist primeren za ogrevanje.
Sledijo platke s konkretnim, a lepim plezanjem.
V tretjem cugu sva sprva še uživala, v nadaljevanju in vse do izstopa pa bolj kot ne letela čez krš.
Temni oblaki so še vedno kraljevali na nebu in kazalo je, da se bo očitno res uscalo, zato rajši pičiva na rehidracijo in domov. Ko se usedeva v avto, pa kot po Murphyju sonce
