Današnaj tekma je bila točen zadetek v moje naivno srce, vrnila me je v moje prvo plezalno obdobje, tekmovalno plezanje. Ne tekma, ljudje!
Ob prihodu pod steno skozi garderobo uzrem staro faco, Snežilko, ki mi sugerira pomokanje roke v vrečko za magnezij in mi žuga s prstom!?
A, ja! Seveda ne smemo uporabljati Mg v prahu. Štekam, potem se zazrem v nove smeri, potegnjene med še vedno zajebane jarške previse.
Deja vu! Obrnem se v globino telovadnice in zopet uzrem stare face, brata Trošt, se še vedno skrivnostno smhljata, kot v dobrih starih časih, tukaj je tudi Mario, pa Žgajnar. Stari fotri. Čudn, da še ne igrajo basketa.
Nič, jaz sem tukaj, da bom plezal, pa se tekmovanje zame še ne začenja, sitno! Herc razbija zelo domače, kot nekoč pred tekmovanji, kar zabava me občutek potnih prstov in prave mere treme, tiste pozitivne. Kje je bila v letih, ko sem si tako želel dobro oplezati tudi na tekmovanjih, ne le non stop 5x na teden, ko smo trenirali v Jaršah.
Prebujeni pogled na gruče prijateljev, ki se družijo pod steno je navdušujoč, tekma se je že začela, tečajci borbajo v 6. smeri, ki je bila nekoč namenjena predpredzadnjemu delu treninga, ročkanju. Dobro jim gre, za pohvalit je, da plezajo naprej. Povečini punce prekašajo fante, nenavadno, bi kdo dejal, ko pa je stena tako previsna. Ja moč je v gibanju ne v mišicah. Fantje učite se.
No sledi ogrevanje pred nastopom, plezam belo smer na levi steni. Pošteno se potrudim, da preplezam zahteven srednji del stropa, kjer se čuti, da je bila narava zelo zajebana z razvrstitvijo grifov, pošteno se napnem. Upam, da bodo tekmovalne smeri bolj plezljive, da bo do izraza prišlo moje gibanje, kajti trenutna količina mojega tedenskega plezanja je 7:1, pa ne tako kot pri Maji Vidmar (7dni treninga en dan počitka, jaz delam obratno 7dni počitka, 1dan treninga). Pa je dovolj, da plezam z užitkom. Ja seveda bi večkrat, jaz bi lahko skoz plezu. Trenutno v tedenski "monotoniji" pogrešam navite večere, ko ni vprašanje če lahko zaspiš, in prva misel ni, kako bom pa jutri v Miški splezal 8b, ko pa sem tako utrujen od plezanja.
Dobri časi, stari časi. No ne bom tarnal, jaz sem svojih 500dni v Miški že zdavnaj odplezal, in tudi svojih verjetno več kot (300gibov x 5 x 52 x 14let =) 60.000 gibov sem odplezal. Jebi ga, bolj intenzivno od večine, pa zaradi tega nisem bolj vesel, ampak bolj nesrečen.
Ker plezanje je droga! Trda, nikoli ozdravljen, vedno na meji!
In ne popušča. In jaz se ne dam, plezam pač totalno rekreativno, prepričan sem, da manj kot katerikoli moj varovanec. Ampak navijam pa vseskozi. Tudi to je šport, sploh, če ni iz kavča, sploh če z nastopajočim preplezam vsak njegov gib, jaz na tleh z 10% njegovega vložka. Sploh, če si pod steno, jarško, danes, ko je Matičarski praznik. Ko se čuti novo gibanje v matičarskih-nas vrstah. Kolk je to dobr!!
Zdej je utrip padel, tekmeci so zaplezali dobro, Rok nesramno dobro, kljub temu, da je danes odplezal že 8smeri v Miški. Zavidam mu! Formo, mehko gibanje, natančnost in eksplozivnost. Mah, jebe se mi za vse to, to imam tudi jaz (fomre ne rabm). Zavidan mu Miško. Sonce, plezanje brez majce, tiho družbo in prazne smeri. Bravo Rok, neverjetno si napredoval iz povsem zakrčenega plezalca v resničnega Mojstra. Malo nas je, ki smo opazovali to levitacijo. Vsi pa vidimo zmagovalca!
Tekma se približuje mojemu nastopu. Plezanje, o katerem ni veliko za povedati, pokazal sem vse kar sem znal. Počutim se odlično. Ima me, da bi treniral vsak dan. Pa da bi vsak dan delal vaje za moč in nato čisto na koncu treninga, da bi se z nekaj najbližjimi prijatelji zatekel v tihi kot jarške telovadnice in delal strečing, čisto tako kot nekoč. Zraven pa bi debate tekle o novi plošči Red Hotov, pa o tem kdaj gremo v kino, pa kam gremo plezat za novo leto, bo to Španija ali mogoče Ferentilo pri Rimu.
No tako to gre, potem pa v garderobo in domov. Na pivo v Kratohvil pa hodjo ta stari alpinisti. Jaz grem domov, na en kompot, pol pa spat, pa v šolo, pa plezat, pa spat pa plezat, pa plezat, pa tečt, pa plezat, pa plezat, pa plezat, plezat, plezat, plezat!!!!
No pa smo šli na pivo, pol pa v avto, pa One hot minute do konca, pa gas do podna, v Radovlco.
Nisem še postal fotr. Ampak komi čakam, da bomo potem skupi hodil v Miško. Se guncat na sonce.
4ever joung, 4ever Matičar, Jery
ps: Smeri so odlične za napredovat v tehniki plezanja in 3h termin je izjemnega pomena za zdravo matičarsko dušo. Bravo Pobudniki in Organizatorji
Alpinistični odsek PD Ljubljana Matica
Topel domek za vsakogar.
