Hitro sem navdušil še Kristjana in navsezgodaj zjutraj sva že vijugala po vršiških serpentinah. Začuda je bilo snega več kot prejšnji dan na Pokljuki, temperatura pa malo pod ničlo. Na Vršiču sva po krajšem premisleku vseeno zložila kramo v nahrbtnike in odgazila pod najbližjo steno. Ledene sveče so naju hitro prepričale, da kaj težjega danes ne bova plezala, kakšno klasiko bi pa vseeno lahko stisnila.
Začetek ni bil najbolj vzpodbuden. Že v prvem raztežaju sem zgrešil smer in ga zaključil na zaraščeni in debelo zasneženi polički. Seveda v plezalkah, da ne bi bil pretežek sem gojzarje raje pustil pri Kristijanu. Juhuhu. V naslednje pol ure sva bila oba na štantu, obuta v gojzarje in tudi potek smeri sva vmes odkrila.
Od tu naprej je šlo gladko. Plezala sva v gojzarjih in sproti čistila sneg iz poličk. Po dveh raztežajih nama je postalo ritje po zasneženih grabnih dolgočasno in na mestu kjer se je smer izognila strmejšemu delu sva krenila naravnost. Malo je nohtalo, vendar se je splačalo.
Preobuvanje v plezalke
Diretissima
Po dobrih štirih urah sva prikolovratila na vrh, potem sva pa rabila še skoraj eno uro za sestop preko zametov pršiča.
In po takšni navpičnici. Bravo!