Konec maja sva plezala v glavni steni Križevnika, kjer sva bila oba prvič. Dostop je bil veliko krajši in bolj normalen, kot sem pričakovala. Ob pogledu na visoko nameščeni prvi sveder v najinem planu A sva stisnila rep med noge in se sprehodila nekaj metrov desno do Resnikove smeri. Iskreno se mi je zdela smer brezvezna, z izjemo raztežaja po zajedasti poči. Namesto da bi abzajlala dol kot normalna človeka, sva se odločila, da sestopiva po Reševalni smeri. Napaka!!! Uro in pol lazenja po ogabnem ruševju kasneje sva začela hoditi navzdol po smeri, kar se je vleklo vsaj dve uri. Od vrha smeri do avta sva tako potrebovala več kot štiri ure. Vsem priporočam abzajl po smeri oziroma smeri sploh ne priporočam.
Na dan državnosti sva plezala v Šitah. Cilj je bil poravnati račune iz leta 2022 v smeri Das ist nicht kar tako. Tokrat nisva imela koles, kar je malo podaljšalo dostop, predvsem pa ga je podaljšala grozna vročina (ob 6. uri zjutraj).
Drugi raztežaj, ki te pripelje pod »detajl« smeri, je bil že takrat moker, tokrat pa je bil premočen in nama je vzel kar precej časa. Urh je lani poročal, da se je v tretjem raztežaju odlomil oprimek. Tega sva že leta 2022 splezala oba, tokrat pa Blažu žal ni uspelo. Odlomljen oprimek ocene ne spremeni, itak pa se meni osebno zdi, da je bil ta raztežaj že prej lažji, kot navaja skica, predvsem pa lažji kot zgornji »7b«. Po tem sledi nerealen mantel 6c, ki se meni zdi težji kot težke plate na Sceni. Nato te trije malce lažji raztežaji pripeljejo do pravega detajla smeri, vsaj po mojem mnenju. Leta 2022 tu nisem imela za burek. Tokrat sem v prvem poskusu po uri mučenja padla dva svedra pod štantom. KOMAJ sem naredila gibe, da sem se nekako privlekla do štanta, tam pa se odločila, da tega ne zmorem, poabzajlala in pobrala komplete. Na spodnjem štantu sva že pripravila vse za abzajl, se spogledala in takoj je bilo jasno, da ne greva dol, haha. Ena Frutabela, požirek vode, kompleti na pas in gremo znova. Na tej točki se je stena že kopala v soncu in edino, kar me je pripeljalo do štanta, je bila trma. Fantje in dekleta, VEDNO je dovolj juica za še en poskus! Ta cug ima na skici oceno 7b, mislim pa, da si realno zagotovo zasluži še plus in pa status najtežjega raztežaja v smeri. Blaž pride za mano s tehniko prusikarjenja po taglinu?! Sledi le še zadnji raztežaj, ki je daleč najgrši v smeri. Skala je vprašljive kakovosti in vsi grifi so obrnjeni narobe. Šest dolgih abzajlov te skoraj teleportira v Vopo na zasluženo pivo!
29. junija sva se podala v meni novo steno Škarij. Dostop do stene se mi je zdel zelo lep, je pa kar precej dolg. Še dobro, da ta dan ni bilo preveč vroče. Plezala sva kratko in sladko smer Beli pajek.
Približno 80 metrov lažjega terena te pripelje pod drugi raztežaj. Tega sem šla prva jaz in me je kar pošteno napsihiral, tako da sem se malo prestrašila, kaj me čaka zgoraj, kjer so raztežaji težji. Na srečo je bil strah odveč, saj sta bila naslednja dva raztežaja odlična. Tretji in četrti raztežaj je Blaž združil. Skala je tu vrhunska – luknjice, poči, platke, mega. Sledil je detajl, ki sem ga prva splezala jaz, na kvazi sajt, saj sem pred tem brala Borove zapise in tako vedela, kdaj me čakajo težave, hhh. Ta cug je res mega. V spodnji polovici so stari svedrovci, ki se vsi po vrsti lepo vrtijo, možnosti za dodatno varovanje pa praktično ni. Pod štantom je približno deset metrov sicer lahkega, ampak precej govejega in krušljivega terena, kjer bi bilo bolje, če kladiva ne bi pustila spodaj pri Blažu.
Drugače sva v tej smeri oba zabila svoj prvi klin sezone. Jaz sem dodala enega na drugem štantu, Blaž pa enega v zadnjem raztežaju, ki je bil, milo rečeno, ogaben, verjetno najgrši, kar sem jih plezala letos, lani ali predlani … Škoda, ker malo pokvari vtis.
Sestopila sva čez sedlo in po markirani poti navzdol.
Živela Matica, forum živi!
