V nedeljo, 7. septembra 2025, sva šla s Štulijem mlajšim mlajšim na njegovo izpitno turo za alpinista. Želel sem si nove stene, kjer še nisem plezal, Domen pa je letos dobro vplezan, zato sem izbral Zadnji Prisojnik in Centralno smer (VI+/V, 700 m), o kateri sem slišal samo pozitivna mnenja.
Naju je kar dobro zaposlila, zdela se nama je zelo resna, tudi v lažjih raztežajih se kar konkretno pleza. Ta težki cugi so lepi v dobri skali. Spodnji detajl sva obplezala po levi po verjetno najtežjem prehodu dneva (čeprav sva v dveh zapisih prebrala, da se je treba držati desno, in sem se Domnu še s štanta zadrl, naj gre v desno, je vseeno šel naravnost proti visečemu prusiku - in detajl prosto preplezal!). Do stika z Jubilejno potjo sva potrebovala 9,5 ur.
Zadnje okno je čudež narave. Pot proti Vršiču med travami in macesni pa čudovita, ampak dolgaaaa.
V prvem raztežaju.
Prvi težji raztežaj.
Prehod s police na sredini stene do pod detajla ponudi grmičevje in dva macesna.
Po detajlu v zgornjem delu smeri, zdelo se je, kot da imava celo dolino zase.
Zadnja šestica v smeri, po čudoviti luski prestopiš desno v kamin in ne greš naravnost gor!
Na izstopu
Domen na sestopu.