Ko smo izstopili iz prve gondole, pa nas je pričakala prava zima. Še dva vzpona z gondolo, potem pa pot pod noge. To je bil prvi test snežnih razmer, predvsem za tiste, ki so se odločili, da gredo peš. Hitro se je pokazalo, da to za njih ne bo lahka tura… Kakorkoli, morala je bila na vrhuncu, vreme čudovito, sijalo je sonce, nad nami modro nebo okrog nas pa prostrani razgledi na alpske vrhove. Ob tem res ne moreš biti slabe volje
Do koče Mantova, kjer smo spali, smo potrebovali približno uro in pol. Vsaj smučarji, pešci so za ta začetni vzpon in bitko s predirajočo se snežno odejo potrebovali nekaj več časa. Po poti smo delali plane, kam vse bi še lahko šli ta dan, da ga čim bolj izkoristimo, ko pa smo prišli do koče, je začela boleti glava, pojavila se je vrtoglavica in vsesplošno slabo počutje. Zato smo prvotne visokoleteče načrte opustili in rajši uživali na sončku pred kočo ob pogledu na zasnežene vrhove.
Imeli smo pa tudi srečo, da so nam dodelili sobo ravno zraven hladilnika za pivo
Zjutraj je šlo zares. Zmenili smo se, da gremo kar proti vrhu (naš cilj je bil Punta Gnifetti, 4554 m), in hodimo toliko časa, kolikor bo šlo. Če nam ne uspe, pa poskusimo spet naslednji dan. Hodili smo kar počasi, skupaj z nami se je vzpenjalo veliko navez.
Tako rekoč vsi so bili na smučeh in le peščica jih je bilo res navezanih. Ob poti smo opazovali ledeniške tvorbe, razpoke in serake, ki so viseli s pobočij.
Z višino do zadnjega vzpona nismo imeli težav, potem pa je le malo pokazala svoje zobe. Zato smo napredovali počasi in veliko počivali. Vztrajnost pa se je obrestovala in nazadnje smo le stali pod zadnjim strmim klancem, ki vodi do koče Margherita. Smuči smo pustili ob vznožju in se na vrh odpravili peš. Izgledalo je, da gaz poteka po mehkem snegu, vendar se je kasneje izkazalo, da je pod snegom led, zato se je bilo pametno tega vzpona lotiti s cepinom in derezami. Kljub temu, da je bil kratek, nas je kar namučil
Ampak trud se je izplačal in nazadnje smo le prilezli na vrh!
Za vsakega od nas je bil to prvi osvojen štiritisočak!
Navzdol je šlo lažje, predvsem pa hitreje
. Čeprav razmere za smučanje niso bile ravno idealne, je šlo kar lepo, vse do zadnjega klanca tik nad kočo, ki je bil zelo razrit in je vsaj meni delal precej težav. Po poti smo srečali zelo izčrpan peš oddelek naše ekipe, ki se je vračal z Balmenhorna, ter udeležence in inštruktorje alpinistične šole, ki so na goro prišli en dan za nami.Večer je minil ob druženju v koči, analizi dneva in kovanju načrtov za naslednji dan. Za cilj smo si izbrali še enega štiritisočaka, Punta Giordani. To velja za smučarje – pešaki so v skladu z izkušnjo prejšnjega dne svoj cilj prilagodili ter se odpravili na kavo v kočo Gnifetti, potem pa navzdol.
Pot na Punta Giordani je vključevala krajši spust z derezami po deloma poledenelem pobočju, nato pa spet vzpon s smučmi. Nekateri so vrh dosegli, nekateri pa smo ob misli, da nas po vzponu čaka še dolg spust, ki ni obetal posebnega užitka (teren je bil razrit, pomrznjen in skorjast) že prej obrnili. Tudi povratna karta za žičnico je za prvi del poti navzdol prišla zelo prav
Po smučišču pa je šlo odlično, kljub južnemu snegu. Izkoristili smo vse zaplate snega ter na koncu med zvončki in žafrani uspeli prismučati skoraj povsem v dolino. Res nepozabna in čudovita izkušnja! Udeleženci: Katja Gosar, Jure Pečak, Urška Rihtaršič, Tine Šušteršič, Peter Trkman, Andreja Gril, Jan Kokalj, Teja Jeraj (AO Nova Gorica), Aljoša Ščuka (AO Nova Gorica)