vrh gore sedela... "
Na žalost decembra še ni bila tako bela, kakor je v pesmici, a nekaj razmer se je vseeno naredilo.
Z Iztokom se odločava med Desnim slapom pod Prisankom in Sinjim slapom v Ravenski kočni. Informacije, ki jih imava: v Desnem je tudi po 8 navez, Sinji slap je bil splezan, drugih informacij ni. Počekirava še vremensko, na Vršiču kaže +4, na Jezerskem -4. Tako pade odločitev, da preveriva stanje Sinjega slapu.
30.12. 2024 malo čez 8 zjutraj sprehodiva od rampe na Jezerskem proti slapu. Zaradi pomankanja ledu in ali snega, je dostop malo otežen, zato se naveževa in pomiksava čez skale s snegom in ledom v sledovih do dejanskega vstopa v slap.
Menda je moja malenkost bolj uplezana, tako da je večina cugov, sploh težjih za plezanje v vodstvu padla name.
Prvi cug
V prvem cugu je bil detajl spodobno narejen, pot do njega je vodila malo po ledu, malo po stopljeni čorbi in mahu. Uspešno pridem do štanta, Iztok za mano, tokrat on spleza po zasneženi in deloma ledeni grapi do naslednjega štanta, kjer me zopet čaka led. Začetek tega cuga je obljubljal lepo plezarijo, a glej ga zlomka, z višino se je led tanjšal in vedno več potočkov je bilo na ledu.
Štantam na neki random veji, vmes pa ugotovim, da mi je uspelo spotoma zlezti še izstopno grapo, kar je pomenilo, da je Iztoka čakal samo še sprehod čez rušje do Češke koče.
Zelenjava v izstopnem cugu.
V takratnih razmerah sva slap ocenila z II/WI4-/WI3, 85°/60°, M4/M3.
Tudi prvi dnevi letošnjega leta niso prinesli večje snežne pošiljke, tudi temperature niso bile ravno med najnižjimi to zimsko sezono, a želja po plezanju je velika.
6. 1. 2025 ob 6h s Teo odrineva proti Sappadi, par ur kasneje že prečiva reko Piavo in stojiva pod slapom Diagonal. Pred nama je že naveza domačinov, zato še malo poplezavava desno od vstopa v slap.
Tik pred koncem prvega cuga
Končno dočakava frej smer, začne Tea. Na štantu ji je bilo zgleda dovolj vroče, da mi je vrgla rokavico.
Naslednji cug štartam jaz, ni mi pa bilo do metanja rokavic. Zadnji cug ponuja opcijo plezanja cez sveče, ali prečko čez skale v desno in nato po Miheličevo: "čez jebo v lažji svet". Pade odločitev, da je zadnji cug moj, sveče mi ne dišijo, tako da se spravim v prečko. Na drugi strani me pričakajo žuboreči potočki, nekako se prebijem čez in mimo njih do vrha slapu.
Začetek drugega cuga
Z vrha slapu sva v dveh abzajlih nazaj na izhodišču, slap Lacrima Ibernante pustiva za naslednjič.
Toj to za enkrat, k bodo razmere pride pa še kej.