V nedeljo, 30. 6. se s soplezalko Urško Rihtaršič odpraviva “preplezati” ne-preveč zahtevni Zahodni raz v Mali Mojstrovki. Ker nisva bila med bolj zgodnimi, naju v Kranjski gori pričaka obvestilo, da so vsa parkirna mesta na Vršiču zasedena ter da je mogoč samo še tranzit čez. Vseeno se z upanjem, da je mogoče vsaj pri Erjavčevi koči še kaj prosto, peljeva više ter tam potem tudi parkirava.
Sneg in sprememba načrta
Prvo večje presenečenje pa že kaj kmalu po doseženih Vratcih - pristopna grapa/začetek za Zahodni raz je še konkretno zalita s snegom (slika). Po nekaj minutah iskanja po primerljivih alternativah si za cilj zadava Severni raz. A kaj, ko sta na vstopu v smer že dve navezi, ki se po pol ure nista skoraj nikamor premaknili. In tako jaz, ker sem imel čisto preveč časa, o “ne-sreči” z Zahodnih razom pišem načelniku AO Železničar (ga poznam že cca 15 let in ravno prejšnji dan sva se pogovarjala o plezalnih načrtih). In me še isti trenutek pokliče in predlaga Madonno v NŠG. Po nekaj raziskovanja in planiranja se potem z Urško res odpraviva pod Madonno.
Zalita vstopna grapa Zahodnega raza
Faprce (*pa čeravno ne ravno v velikosti kamiona)
Ravno dobro sva prišla pod steno in odložila ruzak, že mimo Urške, bi ocenil, da na precej manj kot pol metra, brez opozorila žvižgajoče prileti skala/kamen. Na dveh štantih višje podobno izkušnjo doživim še jaz, ko mi med varovanjem, spet brez opozorila, kak meter stran žvižgajoče ob tla udari skala. Da bi bila mera polna, pa podobno doživim še kako uro kasneje, ko zopet zažvižga mimo mene. In v tistem trenutku sem se resno začel spraševati, če nama je ta smer usojena, da jo preplezava.
Klin
Pri, po skicah sodeče, zadnjem težjem detajlu (po lastni oceni neka dobra V, čeprav ne nekih skicah označen tudi s VI), v trenutku, ko se Urška pripravlja na plezanje, jaz pa se usedem v štant, nekaj poči in me prestavi za nekaj cm. Čeprav je bil občutek podoben kot pri preskoku vozla, pa me zadeva, glede na situacijo, vseeno malo prestraši. In ko dobro pogledam, opazim, da se je en od klinov sidrišča izdrl (op. teh klinov nisva zabijala midva, ampak so že bili v steni). Mislim, da mi je v tistem trenutku po žilah teklo več adrenalina kot krvi. Pazljivo se prestaviva na nov štant 2m nižje (tokrat narediva hobotnico), zlezeva čez detajl in potem brez nekih hudih posebnosti tudi preostanek smeri.
Na vrhu najprej sledi obvezen “fuuukat”, a kaj ko naju obenem pričaka pogled na grozeče vreme, ki je prihajalo iz Primorske, zato na hitro nekaj pojeva, malo poslikava in se ob nekaj dežnih kapljah pobereva proti dolini. Na srečo je vsaj spust minil brez posebnosti - in tudi brez dežja, občasno pa je celo sonce obsijalo okoliške vrhove za pozitiven zaključek dneva.
Še nekaj slik "zanimivega" dne...
