Na Matici smo Tržičanu rekli Tjaži. V družbi z njim na vrvi, in tudi, če je ta že počivala, smo bil res prijatelji. Vrhunski alpinist je bil, davno je že tega, med drugim soavtor veličastnih smeri, kot so Albaros in El Condor (s Tomazinom), ter najine linije Srček v veliki steni nad Anića Luko.
Šrauf je vedno dejal, da so samo (ni rekel pomembne), temveč važne zgodbe dobre. V spomin na Tjažija pa nedvomno sodi tudi naslednja:
V Anića Kuku sva splezala novo smer, ki se v vrhnjem delu priključi Cvrčevemu stebru. Oba sva imjela vsak svoj El Cap takrat že za seboj. Tehnika napredovanja v spodnjem, zelo previsnem delu nove smeri je bila res težka; svedrala nisva, zato so bile izkušnje iz Kalifornije dobrodošle.
Poizkus naših južnih sosedov, da smer ponovijo, ni uspel. Pa so se po Anića Luki širile "glasine", da sta Slovenca zadevo splezala zgolj z daljnogledom.
O, pa sva jo! Tjaži je tam mojstrsko uporabil za napredovanje bakrene glavice cooperhead, ki sva jih za seboj seveda zlahka pobrala iz plitkih poči.
Tudi tisti možic nasproti, na vrhu nekoč naše Visoke Glavice, danes Debelega kuka, sameva. Manjka Tjaži.