V vmesnem času pa sva opazovala procesije, ki so se vile v Turski žleb in Vzhodno smer (prvo lučko sva v njej videla že na parkirišču, zadnjo pa prav tako na parkirišču).
Kakorkoli, ko se je začelo plezanje, je bilo razmišljanje o gužvi odveč. Prvič, ker so bili vsi raztežaji po svoje zahtevni in so terjali popolno zbranost. Drugič, ker so bile razmere tako dobre, da bi bilo godrnjanje greh.
V spodnjem delu sva plezala nenavezana.

Drži čisto vse, zato v strmih prehodih lahko samo uživaš.

V detajlu. [foto: Ahac]

Nohta ga

Lep prehod iz votline.


Na vrhu pa tole...


