Zato sem najbolj fletne dogodke druženja z njim povzel tu.
Začelo se je na izletih plezalne šole in po delu v skalcah Črnega Kala smo se zvečer »ukup usedl«.
Potlej se je oblikovala nekaj ožja plezalna družba, ki je svoj »meeting point« ob koncih tedna prestavila izpred Grude čez Tržaško in Gradaščico na Parcelo C2C.
Šolani vrtnarji prijateljem na parceli pomagajo in obvladujejo tudi sečnjo.
Pa smo šli plezat v Omiš...
... taborili v Došen Dabarju....
....in poplezavali nad Ravnim Dabarjem.
Tudi Dedcu se nismo izognili; Leva smer res ni bila leva.
Po turi z Marijo v Vršičih.
Večer z oskrbnico Mojco; lani je bila na Korošici, kjer smo se vedno dobro imeli, že 13 sezono.
Vranjska draga.
Jamski Matičarji na čelu z Martino. Redna člana skupine »Istra je naša« sta bila tudi Urška in Matej.
Na opuščeni starosvetni cesti nad Jadranom večerjo pripravi Barbara.
V Strogiru drugi cug povleče Žiga.
Otok Pag in stolp Stogaj.
Večerno kolegialno prepričevanje itak prepričanega Petra.....
...in plezati v Dalmaciji.
Kužika Frida je bila vseskozi v ospredju, Boštjanove ideje na naših terenih pa vedno na mestu.
Potem je Žigi ob bok stopila Aleksandra in sta skupaj gradila naprej.....
Hey Joe nikoli ni prenehal težiti o primernosti Žigatove ponovne ponovitve Kače v Paklenici. Smo delali resne načrte. Ta star bi mogoče šel zraven, še rajši pa ne (baraba ima tam prosti vzpon že itak od leta od 00).
Da, Paklenica.
Najina zadnja smerca v kanjonu je bil ljubki Nosorog, ki ga na vrhu čuva zamišljeni možic. Osamljen in žalosten je, tako, kot mi.