Zmenila sva se, da greva v četrtek v hribe, najbrž G-G v Vežico.
Če greš z GVjem moraš vedeti, da se pred 7mo ne štarta…sva šla rajš tik pred 8mo. (Samo se je itak dobro zbudil šele, ko nama je na poti nasproti pritekla ženska v roza miniču z vprašanjem, "če so krave kaj nevarne?".)
Ker je lepe noge treba šparat, sva dostopila po najbolj udobni poti, na Korošico in mimo Deca do Vežice. Našla sva pravi vstop v smer in tik pred pol 13to začela s plezanjem G-G. Do neke točke, preden sva zavila s prave smeri in se je Samo zapodil v prvi previs. Sej so bili klini, sam ne ta pravi (baje so to klini izgubljencev). Po tem previsu sva šla naravnost, po črnem žlebiču, po smeri Tik pred dvanajsto. Kasneje sva spet ujela smer G-G, vendar ne za dolgo; po štantu na borovcih sva šla (preveč?) levo in se znašla pod črnimi strehami. Vlažna plata, kamin, kasneje pa spet neka dolga mokra zajeda. Kmalu sva se končno lahko razvezala in šla do vrha stene.
Mihelič sicer pravi, da je težje v spodnjem delu smeri G-G, zgoraj pa lažji svet. Zato sva gor rajš poiskala težave. Ker sva ful močna.
Nardila sva ogromno cugov, na navrtanih štantih al pa tud ne, plezala kamine, zajede, poke, plate, previse, šodra niti ne. Kr dobra kombinacija smeri, zihr bolj zanimiva kot sama G-G.
Ko sva končno izstopila, je bilo treba pogruntat sestop. Sva rekla, da greva do Deca, pol pa nekam desno dol, po bližnjici, da ne zgubiva preveč višine. No, nardila sva še več višincev in se zgubljala med borovci, potem se pa vrnila skoraj do Korošice in šla kar po poti od koder sva prišla nazaj do avta.
Nasvet za tako turo bi bil: dobra čelka je pomembna ter ne imet s sabo sam 1l vode in 1 frutabele. Pa kakšen pir v ruzaku, če slučajno zmanjka časa po turi.
Epski četrtek v Vežici
»Ta star« mora na Janino zgodbo nujno pristaviti še svoj lonček – v čast in slavo našega kluba!
Bil je april 74. Z Matičarjem Zoranom Bešlinom sva en teden prej opravila prvo ponovitev Hunikine smeri v zgornjem delu Veže. Nato pa (po šestih letih samevanja krasne Polakove linije) kot prva ponavljalca odplezala še spominsko smer Geršak – Grčar. Kako se mi je pri osemnajstih dobro zdelo, ko mi je za ponovitev svoje dostojno težke lepotice isti dan čestital kar Kamničan Bojč osebno.
Bil je april 74. Z Matičarjem Zoranom Bešlinom sva en teden prej opravila prvo ponovitev Hunikine smeri v zgornjem delu Veže. Nato pa (po šestih letih samevanja krasne Polakove linije) kot prva ponavljalca odplezala še spominsko smer Geršak – Grčar. Kako se mi je pri osemnajstih dobro zdelo, ko mi je za ponovitev svoje dostojno težke lepotice isti dan čestital kar Kamničan Bojč osebno.