Midva z načelnikom sva namreč z nabrušenimi petami bila suvereno prepričana o dveh smereh v Rušici, pa se je zataknilo že pri prvi. S stikom lijaka s kuštrasto, gladko falim kamin in lezem najverjenteje previsoko, zagledam sveder in lepo poko v levo, kljub trenju potegnem res lep cug, sredi katerega sem dojel mojo zmoto. Pride jerman do mene, gre naprej, pride nazaj, abzajlava, gre on naprej, abzajla, pridem jaz do njega in gledava v šestnajst različnih lijakov. Ura je potegnila senco čez Rušico in se odločiva da poskusiva še enkrat. Potegnem nekam gor in desno in spet gor pa sva pod rušjem na nekem štantu z dvema starima prusikoma. Ni nama jasno kje sva falila in kje bi morala plezat. Na koncu priabzajlala v podn pred temo, za razliko od drugih(;
Naslednji dan pa po meglenem jutru v normalnem času splezava kuštrasto in ugotoviva, da je bil le dnevni preblisk.
Lepo je bilo!
p.s. ena kratka gurtna se je našla pod obduhom!(;
p.p.s. rosa, klin prprau!
Torej v nedeljo zgodaj zjutraj sva se z Nedo odpravila malo dirjat po hribih. Lahkih nog, v supergah in s polovičko cvilinga v nahrbtniku za vsak slučaj. Plan je bil po brezpotju do Spodnjega Rokava, po smeri Potočnik-Tominšek (II-III) na Rokav, potem še na Škrlatico in morda še kam. Za začetek sva na dostopu splezala prvenstven kosmat greben, abzajlala po ruševju nekam pod bivak II, zgrešila vstop v smer Potočnik-Tominšek, splezala enih 200m podrtije gor in potem še dol in na koncu odhlačala na Oltar. Na sestopu sem letel tik ob steni Rušice in se tudi nisem mogel odločit, kateri lijak je pravi (pa čeprav sem ga že 2x plezal). Začaran vikend!