Greben Luknja peč - Rjavina

[tagajstna]

Ker nisem hotela, da mi nevihtni oblaki spet pokvarijo plane kot prejšnjo soboto na Kukovi špici, sem tokrat vstala še dve nečloveški uri prej. Pridružil se mi je Gregor, ki je ugotovil, da bodo natanko ob 9h zjutraj idealne razmere za polet z Rjavine. V Gubah v Kotu sva se ločila – on je odšibal po ferati na Rjavino, jaz pa iskat cigumigu transverzalo PP proti sedlu med Dimniki in Luknjo pečjo. V navalu navdušenja, ker sem celo našla nekaj možicev, sem odšibala kakšnih 150 višincev previsoko in ko sem že pošteno robantila nad krušljivim previsom, ki mi je zapiral pot v grapo direktno na sedlo Luknja peč – Rjavina, sem 10 m nad sabo zagledala abzajl štant. Mi je bilo hitro jasno, da sem na abzajl pisti, ki omogoča pobeg s tega sedla. Lepih štirk po belih platah (Roesslova smer), ki jih opeva Prle v svojem opisu grebena, in na katere sem potihem upala, pa nisem ugledala. Ker štrika seveda nisem tovorila zraven , borba s podrtijo pa je izgledala vnaprej izgubljena, sem prav pohlevno odpujsala dol tiščeč grife nazaj noter. Z rahlo zamudo mi je potem končno uspelo najti prečnico PP in celo slavne rdeče pike, ki jo na vsake kvatre krasijo. Okrog riti v žep sem potem prilezla skozi okno na sedlo med Dimniki in Luknjo pečjo in ugotovila, da bi po varianti po lovski poti mimo Macesnovca in po severni strani Dimnikov verjetno prišparala kakšno urico..

Ko sem se pretikala čez nazobčane majave špice grebena Luknje peči, se mi je nad glavo po modrem nebu pripeljal Gregor. Ob podrtiji za mano, pred mano in zavesami dežja v smeri Bohinja je bila motivacija popolna . Še dobro, da nisem imela štrika, saj bi sigurno izkoristila od spodaj odkrite abzajle in pobegnila nazaj v Kot.. Tako pa so bile vse ubežne variante približno enako bedne in sem se hočeš nočeš zakadila v greben Rjavine pred sabo. Bojda so vztrajni poplačani – tokrat vsekakor! Roglji Rjavine so super trdni in grifasti, še najlažjih prehodov se mi ni ljubilo več iskat, ker v skali, kjer vse drži, z užitkom kaj zategneš

Dan je bilo seveda treba zaključiti že s skoraj tradicionalnim skokom v Triglavsko Bistrico, potem je pa končno res zagrmelo tam zgoraj in naju pregnalo na kosilo k Jožici.


Greben Rjavine z vrha Luknje peči

[jan.podgornik]

V petek sem bil tudi jaz na Luknji peči. Ta podrtija pod abzajl štantom je prvi raztežaj Prletove smeri. Se mi je zdelo letos precej bolj podrto kot lani jeseni. Tiste čudovite plate so en raztežaj višje. Je pa to sigurno najkrajši in najbolj eleganten dostop na sedlo Luknja.

[tagajstna]

A, potem so me tvoje stopinje odvedle tja gor. Torej, če prideš čez en cug podrtije, se naprej da. Super, ker sam greben Rjavine je še za kdaj ponovit, ostalo bi pa raje preskočila. Hvala!