Sicer sva smer lezla že točno pred enim letom, ampak sva v tretjem cugu falila masovno, deloma tudi zaradi ovčje taktike, ko sva slepo sledila navezam pred nama, in zarinila najprej v eno rumeno ploščo, kasneje pa še v krušljive previse, samo ca 10 metrov desno od originalnega poteka smeri. Kozla kakršna sva, sva z glavo skoz krš rinila dalje in prišla ven (ker pametnejši popusti) ravno nad najlepšim delom, tako da sva na koncu sklenila da se enkrat vrneva in poglihava račune.
Vstop Izija v prvi raztežaj. Snega je še na vstopu dobre 3 metre v višino, vleče se pa še ca 100 metrov od roba stene.
Vstop v drugi detajl, smer preči v desno v plate. Za Izija ne vem, jst kr mal čukasto gledal ko sem lezel za njim in klel ("Pardon my french"). Ampak je vseeno šlo z užitkom.
All in all je smer, še posebej detajli, nabita ko inštruktorji na sprejemu. Skala precej kompaktna, ena redkih smeri kjer mi ni nič nehote ostajalo v rokah. Sicer je tu in tam naložen šoder, kjer pač malce popaziš da ne sipaš navezam za sabo na glavo.
Aja, za nama je plezala ena naveza old timerjev, od katerih je dec plezal to smer 30-ič.
Tik pred zoprnim (še toliko bolj tečno če maš na puklu ruzak s cepinom) basanjem čez kamin višje zgoraj. Pardon my french.
Po Miheliču so tole najlepše platke v slovenskih hribih. Vsaj enkrat lahko potrdim da ni užgal mimo.
Izstopni raztežaji
Takole pa izgleda pot čez Turski žleb (oz. kar je ni zasute), v višino ca tri do štiri metre snega čez tričetrt dolžine žleba. Če se mate radi, vzemte cepin.
