Ko sva prisopihali pod steno, se je po spodnji polovici pošteno cedilo, zgornje nad gredino pa v gosti megli sploh ni bilo videti. Za čudo božje je bila Rumena zajeda videti precej bolj suho. Ker se bo sonce itak vsak hip prikazalo, sva optimistično vstopili - z rahlim obžalovanjem da poleg flisov in kap nisva vzeli zraven še rokavic.
Kljub premrlim prstom sva jo hitro prefajtali ..
https://www.dropbox.com/s/bbt5r7hrn2j8w ... ja0234.jpg
Šele, ko sem videla fotko, mi ja kapnilo, od kod ime "propeler"
.. za nadaljevanje pa si je Ana, ki še ni plezala v Koglu, zaželela Zupanovo. Vsem ostalim navezam so zimske razmere očitno zlezle pod kožo in so pridno abzajlale po Virensu. Mene pa je malo nad gredino v Zupanovi zapustil spomin (hja, z leti si vse smeri postajajo podobne
) in sem zavila preveč proti levi v Kamniško. V bistvu sem hotela Ani samo pokazati najboljše smeri v steni … Po pošteni borbi z mokro algasto gnusobo, sva prišli do najnaj raztežaja Kamniške, ki je bil k sreči suh kot poper. Tokrat je spomin delal in na tadrugo slavno poličko v naših hribih (takoj za Čopovo) sem se pridno zavihtela z nogami naprej in nato po kolenih odpujsala v rikverc. Preskušen recept za fraj vzpon!
https://www.dropbox.com/s/57x5hwtfrivr9 ... ja0235.jpg
Ana pred poličko v Kamniški
Seveda se dan poln prigod ne more zaključit gladko, in jasno da se nama je dol po Virensu zataknil štrik. Sledilo je njegovo reševanje že v temi, ker so čelke bile pač v rukzaku pod steno. Za Kogel jih vendar nikoli ne rabiš… Znam pa zdaj Virensa pofrikat tudi z zaprtimi očmi
. Sledilo je še iskanje rukzakov po trdi temi, saj skoraj polna luna proti megli ni imela šans. Potem je bilo pa prigod čisto zares konec!
