Šli smo v dveh navezah, Iztok z Dorotejo, jaz pa z Matejem.
Smer sem plezala drugič in zagotovo jo bom še kdaj, saj ima izvrstno belo skalo, v kateri resnično uživaš.
Boris Režek, ki jo je z Vinkom Modcem leta 1929 prvič preplezal, je napisal tudi nekaj knjig. Tudi Svet nad Grintovci, lepo opremljeno knjigo iz leta 1938, ki sem jo pred dnevi slučajno našla na polici za izločene knjige v Mestni knjižnici.
Odpisani se vračajo!
Prilagam odlomek in fotografijo iz knjige:
V Turski žleb se je zaganjala megla. Raztepene štrene so se ovijale Turskih Glav in njihove sence so mračile sonce v Mrzli gori. Tiho je ležal Okrešelj pod posivelimi peski.
V Logarski dolini se je paslo sonce po tratah. Jermanova vrata so bila zadelana, čez steno Bab je padal megleni slap in se v vznožju razlival v raztegnjenih curkih. Senca Planjave je bila začrtana po dolini in v nji je pokojno ležala jasa Logarske planine. Črni lovti same gore pa so bili primaknjeni Rjavčkemu vrhu in macesni na njegovem robu so prekrivali steno Luške Babe nad Grlom.
Krofička je mejila nebo. Nad Robanovim kotom in Lučami je bilo jasno. Kos sinjega neba je bil razprostrt od svetlih plati v Ojstrici, čez Veliki vrh in vso Dleskovško planoto v Podvoljek. Čez Rinke pa so prihajale ovčice. Oblok je bil prevlečen z oblaki, iz njih se je trgalo sonce, ki je pokladalo kose luči po gorah, ki so ždele v dan s spokojenimi obličji.
