Luna je še svetila nad ostenjem zahodnega Triglava, ko sva korakali proti Luknji. Jutranji mraz je obetal zakrčeno plezanje prvih raztežajev. Stena je zares strma, z nekaj sitnimi mesti, ponaša pa se tudi z izjemno lepimi raztežaji. Wisiakova vijuga levo in desno, kar zna plezalca napolniti z dvomi, saj je tudi v tem delu Triglava veliko smeri in zavajajočih klinov. Če Manca ne bi s sabo tovorila novega vodnička, bi jaz mirno zavila v 'something completely different.'
Kakorkoli že - občutek hladu je pridodal k občutku lakote, zato sva morali vmes nahraniti ne samo sivih celic s kukanjem v vodniček, pač pa tudi gruleče želodčke s porcijo testenin.
Tik pod vrhom je Manca fasala na palec še kamen od štrika, jaz pa sem spoznala, da se stop lahko odkruši tudi mimo_grede.
Na vrhu nisva bili prepričani, ali naj zaukava matičarski pozdrav, saj sva konec koncev plezali v spomin na najina soplezalca. Ker je Zoki goreče sledil tej matičarski tradiciji, sva se odločili za kompromis: pozdrav ja, vendar v bolj komornem duhu, kot pritiče trenutku.
