Če bi to turo še kdaj ponovila, bi predvsem pod a: prespala v koči na Klemenči jami, s čimer bi si podaljšala spanec in se izognila ovinkom na tešče ter pod b: si ta zahtevni cilj izbrala dan brez težav z želodcem. Tako pa sem ob šestih zjutraj na parkirišču ugotavljala, da se kosmiči v želodcu ne prebavijo niti po dveh urah in pol (to je tema za Davorja, zato le toliko). Bledica me zato ni zapustila vse do vrha smeri.
Samo plezanje postreže z nekaj prečkami, previsi, žlebovi in gladkimi pragovi nižje zahtevnosti. Vseeno je treba biti pazljiv, ker se kompaktnost ves čas izmenjuje s krušljivostjo oziroma naloženostjo.
V prečnici (VI+ prosto) se mi je že na začetku prikazala Marija, saj sem tik pred vpenjanjem v zame previsok klin pri svedrovcu izgubila pregovorno stabilnost in poletela proti sidrišču. Manca me je spustila na tla in v drugem poskusu mi je uspelo desno nogo trdneje zasidrati v začetek prečke, levo pa obdržati na mini stopku globine pol centimetra. Sama prečka je v nadaljevanju 'lažja', zahteva pa vso previdnost, ker kakšnih grifov tam okrog ni. Tudi zračnost prispeva k bolj previdnemu stopicljanju po ozki prečki.
Vsa čast Manci, da je lani zlezla prečnico b.p. nad nosom Toma Česna.
Štant za prečnico, ki ga Mihelič tako opeva, bi bil všeč tudi Mici za trenutek kratkočasja.
Prečnici sledi še nekaj raztežajev lagodnejšega plezanja. Zaradi trenja priporočava, da se ustavite na vsakem sidrišču, saj zna to skrajšati čas plezanja.
Overall: lepo plezanje z začimbico v prečnici. Šele na vrhu se zaveš, kakšen dan je za tabo!
Prvič se je zgodilo, da nisva zavili na pir, ampak sva pred kočo opazovali Ojstrico s toplim čajem, jaz pa še z borovničkami.
In odpujsali sva jo domov, kosmate kravice pa nič...
