Načelnik celjskega ferajna me je peljal v Avrikelj. Tam nekje sredi smeri je eno majhno okence. Pred okencem se je razvezal, speljal štrik skozi okence in splezal smer do konca.
To je bil moj alpinistični krst. Prva smer. Z začimbo.
Dvajset in nekaj let pozneje ...
V soboto, 1. oktobra se je obetal lep dan. Z Matejo sva se namenila v Nemško smer. Pred nama sta bili že dve navezi, za nama dve. Ena je šla očitno v Slovensko. Kljub temu, da sem razen izstopnega raztežaja plezal večinoma brez varovanja in Matejo varoval od zgoraj, naju je naslednja naveza dohitela in prehitela. Plezalca Rafael in Marija sta udarila tak tempo, da mu je bilo nemogoče ubežati.
Ravno sem bil sredi raztežaja, ko se od zgoraj razleže krik. Nisem razločil besed, a to zagotovo ni bil krik sreče ali navdušenja. Od zgoraj je zagrmelo. To ni bil kamen, kakršni nam ponavadi trkajo po čeladah. To je bil en jebeni mali pogrom, z vsem kar spada zraven. Okrog neme je letelo, vršalo, tolklo in smrdelo po žveplu, peklu, hudiču. Spomnim se samo, da sem Mateji zaklical, naj se prlima k steni. Jaz pa sem lahko samo čakal in čakal. En sam kamen bi bil dovolj, pa bi me odluščilo od stene in bi odletel, kot fižol iz stroka. Pa me ni. Tudi Mateja jo je dobro odnesla.
Kasneje mi je Marija povedala, da je Rafael padel in sprožil kamenje. Nobene resne poškodbe.
Pri vpisni knjigi nisem imel nobenega apetita. Še pil sem bolj malo.
Potegnil sem do izstopa Zimmer Jahn in v soju včerne zarje sva že sestopala po poti čez Prag.
To je bil Matejin alpinistični krst. Prva smer. Z Začimbo.
Alpinistični odsek PD Ljubljana Matica
Topel domek za vsakogar.