Se ena suhoparna novica
Objavljeno: 01 Feb 2009, 22:35
Blo je neki tednov nazaj, ko mi je Rok predlagal naj probam Albanski konjak. Pa ko bom to zlezel se Pticjo perspektivo. Takrat sem se mu samo rezal v obraz in mu odgovoril, da je to prevelik zalogaj zame in da bo treba se zgance jest. In smo jih. Skupaj se z Martinckom smo v Siski trenirali in se cudili drug drugemu kako je kdo presvoh, drug prekratek, tretji nemotiviran, ... Ampak v resnici nam gre kar v redu. Je taka zdrava klima. Clovek tezko verjame, da obisk z leta v leto pada.
In kmalu po novem letu mi je uspelo splezati Albanca. Ko sem se spuscal iz smeri sem na moji desni opazoval Mitjo Peternela (Micota), ki je plezal Pticjo perspektivo. "Mater je lepa smer. Kako dobro zgleda ta rumenobela skala", sem razmisljal. Ampak ce sem iskren, sem imel premalo samozavesti, da bi se opogumil in jo probal. "Bo treba se kaksno
dolgo 8a stisnt." Naslednjic je bilo v Miski milion ljudi. Urbanova, ki sem jo hotel probati je imela spodnji del zaseden. Okupirala sta jo Rok in Martincek, ki sta se oba s svojima zavidujocima stiloma blizala svojim zeljam naproti. "Kurc, bom sou pa bezdet v Pticjo!", sem si govoril. Cmok v grlu sem si manjsal s tem, da sem v blizini imel dobre instruktorje: Micota, Motla pa Anzeta (Marence). Po njihovem nareku sem hitro napredoval na top rope. Iz metra v meter mi je smer postajala bolj in bolj vsec. Bozanska je. Cisto vsaka pohvala, ki sem jo slisal se mi je zdela upravicena. Iz tega, da si jo clovek zeli cimprej splezati se je rodilo samo to, da je ze samo plezanje v omenjeni smeri uzitek. Ko mi uspe, mi uspe.
Zadnja dva stavka sem si poskusal zapomniti za cas ko bodo pricakovanja zrastla. Nisem si mislil, da bo to bilo ze vceraj. Na pavzi sem si omenjeno mantro pridno ubijal v glavo pod najtezjim delom smeri. Otresanje rok, je spremljala ze vsem verjetno poznana "singerica". Ko se mi je uspelo bolj sprostiti, sem zagrizel v detajl.
In se preden so misli spet ujele telo sem bil na delu, kjer mi je zacuda tokrat uspelo priti cez. Fino je, ko clovek preseneti samega sebe.
Po zadnjem pocitku mi je podoben manever uspel se na koncu. Vesel
sem upenjal stant ko je Vidmar zategnu strik in je zgodba dobila zakljucek.
Res privilegij je bilo plezati tako smer kot je Pticja perspektiva. In to je to. Del mojega razmisljanja o dozivetem.
P.S.: Avtor zeli opozoriti bralca, da je to pisanje izkljucno subjektivno in ni misljeno kot napihovanje "dosezkov", ki so ze dolgo za casom. Mislim da priblizno vec kot 20 let. Ves namen tega pisanja je ta, da suhoparno novico zamenjam z necem drugacnim. Obljubim, ne bo se pogosto zgodilo:)
In kmalu po novem letu mi je uspelo splezati Albanca. Ko sem se spuscal iz smeri sem na moji desni opazoval Mitjo Peternela (Micota), ki je plezal Pticjo perspektivo. "Mater je lepa smer. Kako dobro zgleda ta rumenobela skala", sem razmisljal. Ampak ce sem iskren, sem imel premalo samozavesti, da bi se opogumil in jo probal. "Bo treba se kaksno
dolgo 8a stisnt." Naslednjic je bilo v Miski milion ljudi. Urbanova, ki sem jo hotel probati je imela spodnji del zaseden. Okupirala sta jo Rok in Martincek, ki sta se oba s svojima zavidujocima stiloma blizala svojim zeljam naproti. "Kurc, bom sou pa bezdet v Pticjo!", sem si govoril. Cmok v grlu sem si manjsal s tem, da sem v blizini imel dobre instruktorje: Micota, Motla pa Anzeta (Marence). Po njihovem nareku sem hitro napredoval na top rope. Iz metra v meter mi je smer postajala bolj in bolj vsec. Bozanska je. Cisto vsaka pohvala, ki sem jo slisal se mi je zdela upravicena. Iz tega, da si jo clovek zeli cimprej splezati se je rodilo samo to, da je ze samo plezanje v omenjeni smeri uzitek. Ko mi uspe, mi uspe.
Zadnja dva stavka sem si poskusal zapomniti za cas ko bodo pricakovanja zrastla. Nisem si mislil, da bo to bilo ze vceraj. Na pavzi sem si omenjeno mantro pridno ubijal v glavo pod najtezjim delom smeri. Otresanje rok, je spremljala ze vsem verjetno poznana "singerica". Ko se mi je uspelo bolj sprostiti, sem zagrizel v detajl.
In se preden so misli spet ujele telo sem bil na delu, kjer mi je zacuda tokrat uspelo priti cez. Fino je, ko clovek preseneti samega sebe.
Po zadnjem pocitku mi je podoben manever uspel se na koncu. Vesel
sem upenjal stant ko je Vidmar zategnu strik in je zgodba dobila zakljucek.
Res privilegij je bilo plezati tako smer kot je Pticja perspektiva. In to je to. Del mojega razmisljanja o dozivetem.
P.S.: Avtor zeli opozoriti bralca, da je to pisanje izkljucno subjektivno in ni misljeno kot napihovanje "dosezkov", ki so ze dolgo za casom. Mislim da priblizno vec kot 20 let. Ves namen tega pisanja je ta, da suhoparno novico zamenjam z necem drugacnim. Obljubim, ne bo se pogosto zgodilo:)