Budilka me v torek, 23/1, ponoči vrže iz postelje ob brutalnih 2.10 in čez pol ure sem že na GoOptiju v smeri Nova Gorica. Vem, nenavadna izbira prevoznika, ampak javnega prometa v Sloveniji ponoči skoraj da ni, moj avto pa je bil ta teden v službi vrhunskega alpinizma v Martuljku. Ob 4h me v Gorici pobere Erik in mi pusti še dve uri spanca do parkirišča pod Monte Colom. Termometer kaže -7 stopinj, a se na strmem dostopu hitro segrejeva. Slapove lahko občudujeva že od daleč, res pravo ledeno kraljestvo, za prvi cilj pa izbereva čisto desnega, ki ga Erik še ni plezal in ki je bojda najtežji. Prvi raztežaj pripada meni in me hitro spomni, da je razbijanje trdega ledu naporno, če nimaš bicepsa, in da med plezanjem preveč preklinjam. Erika na štantu med mojim cincanjem “bi ali ne bi zarinila” pred mini previskom že precej zebe, jaz švicam v telo in v možgane. V naslednjem raztežaju se zgodba obrne, potem pa še en raztežaj plezanja po bolj položnem, ampak precej slabem ledu, večinoma pokritim s snegom. Sledi še abzajl, kjer se nama, kot je v navadi, zatakne štrik, zato nama čas ostane le še za prvi raztežaj enega od drugih slapov. Ravno dovolj za pokušino in obljubo, da sem še pridem. V Lj pridem z zadnjim avtobusom, ki od Gorice potrebuje “samo” 2 uri.
Desni slap
Frekvenca mojega varovanja včasih spominja na kakšno malo slabše navrtano plezališče
Čez dva dneva spet vzamem dan dopusta, tokrat za izlet v Karavanke s Katarino, za katero je to prva malo resnejša zimska tura. Najin cilj je Prontarska, ki sem jo pred dobrim letom sama že plezala in si jo zapomnila kot luštno, ogrevalno turo v zimsko sezono. Ja, če je dobra razmera in če namesto tebe vse zgazi soplezalec, tokrat pa, vsaj v spodnjem delu, ni bil izpolnjen noben od teh pogojev. Čez prvi skok suvereno potehničarim, naprej nekako gre, ampak počasi, ker je odjuga prejšnje dni pojedla nekaj, kar je bil verjetno svoj čas dober škripavec. Višje gor so razmere vedno boljše, pri zagozdenem balvanu izberem pot skozi preduh, zelo zabavno in nič težko, do gor pa igrica po skokih iz škripavca. Vseeno se na vrhu znajedva točno s sončnim zahodom. Za sestop proti Kofcam se še parkrat zgubiva, na koncu pa še dolgo in mukotrpno pešačenje do Podljubelja. Tam si rečem, da zdaj je pa dovolj, in dvignem palec. Čeprav je že trda tema, po cca 15 minutah dobiva štop, ki naju pripelje do avta. Svaka čast Katarini za trmo in dobre živce pri krstni turi, zgleda imamo v podmladku potencial.
Že od tu se vidi, da bo prvi skok zabaven
Pravljične barve na vrhu
Sledi poročilo o neuspešnem poskusu, ki pa je bil taka avantura, da se je zdi škoda ne omeniti. Tokrat se peljemo z Erikom, Veroniko in Matevžem v Vrata in se zahvaljujoč Erikovemu 4x4 pogonu pripeljemo vse do Aljaževega doma. Naš cilj je vzhodna stena Stenarja, izbira smeri pa stvar trenutnega navdiha. Jaz navijam za Desno zajedo, v ta plan prepričam še Erika, in po gazi treh močnih in velikih fantov, ki so pred nami štartali v Centralno zajedo, zelo dobro napredujeva. Poleg tega je v smeri tak škripavec, da se nama kar smeji, vse dokler ne prideva do čisto zadnjega dela zajede, od koder že lahko uzreva vrh stene. V zajedi kar naenkrat zmanjka snega, plata zraven pa je pokrita s tanko plastjo bolj ali manj neuporanega snega. Proba Erik, probam jaz, na koncu poklapana ugotoviva, da si noben ne upa naprej. Od tega mesta narediva 3 abzajle, ki mi pojejo veliko živcev (tudi zaradi zatikanja štrika, spet), ampak dajo večje zaupanje v kline, ki jih zabijem
Potem pa cel preostanek smeri, v katerem sva lahko prej uživala, splezava še navzdol. Zabijanje cepinov in derez postaja vedno bolj naporno in mučno in prav nič uživaško, zato sva na koncu neverjetno olajšana, ko le doseževa tla. Ko bi le vedela, da je v Centralni zajedi razmera, verjetno bi bilo bistveno lažje iti po njej do vrha kot pa čez celo steno dol. Se pa strinjava, da sva naredila dober poskus in napredek v psihofizični kondiciji.
Vertikalen škripavc, sam greš!
... Dokler te čisto zgornji del zajede ne ustavi. Slik od tam nimam, ker je bil fokus drugje
Ob pogledu na vremensko napoved za naslednjih dni se ustrašim prihajajoče toplitve in zato spet kličem Erika, da morava nujno čim prej nekam, še preden razmere uidejo. Tako sredi tedna narediva izlet na Jezersko, kjer se nameniva splezat Grintovčev steber. Pod črto, luštna smer, ki pa bi za količino dostopa lahko bila vsaj še par raztežajev daljša (dostopala sva namreč dlje kot plezala). Spustiva se proti markirani poti, narediva še dva abzajla, ki sta za spremembo šla povsem gladko in brez zatikanja štrika, in še po svetlem prideva do avta. Precej bolj gladko kot Stenar, in priznava si, da sva oba rabila turo, ki ni prinesla nobenih težav.
Oh ta razmera...
Za vikend se napovedana otoplitev res zgodi, 8 stopinj na 1500 m ne obeta nič dobrega, ampak v veri optimizma se z Erikom zmeniva še za en izlet, tokrat v Prestreljenik. Štartava po markirani poti, ki naj bi naju pripeljala do koče, od koder bi potem šla do stene, ampak po cca 700 višincih se nama snežna podlaga začne predirati in vsak drugi korak sva do pasu v ruševju. Ob misli, koliko tega naju še čaka in koliko bo ura, ko bi bila dejansko pod steno, razočarana obrneva. Na poti dol Erik “slučajno” omeni, da je Sappada dobro uro stran, in tako se osredotočiva na nov plan - splezat slap Lacrime ibernate v sektorju Diagnoal, z upanjem, da bova že dovolj pozna, da ne bo več gužve. To se žal ne posreči čisto, ker tik pred nama štarta še ena naveza, ampak se dobro skoordiniramo, da nihče ne faše projektilov. Led je večinoma tako mehek, da je večina od petih raztežajev sprehod, ampak s tem v paketu pride tudi gratis tuširanje - na vrhu slapu ugotovim, da sem mokra do gat. Dol narediva 4 abzajle in ko sva na tleh, brez da se nama enkrat zatakne štrik, si rečeva, da zdaj sva pa že uigrana naveza
Erik v najtežjem delu bp
Ob slapu pa že skorajda pomlad
Evo, vplezala sem se, zdaj pa lahko le držim pesti, da zime še ni konec
