Teden lepega vremena

Herojske zgodbe z gora in gostiln.
Odgovori
anabanana
Prispevkov: 15
Pridružen: 14 Jul 2020, 21:26
Ime in priimek: Ana Baumgartner

… Je v poletju, kakršnega smo do zdaj imeli letos, pametno izkoristiti. Napoved za gorski svet je obetala šajbo, vsi šefi so na dopustu, zato se odločim, da ga vzamem še jaz in v enem tednu plezam toliko, kot dopušča moja kondicija. Za vikend pred praznikom se namesto na nesrečno odpadli tabor Nejca Zaplotnika odpravimo v Mlinarico pod strmo severno steno Planje. Na spletu je relativno malo zapisov o plezanju v tem koncu, zato ni nobeno presenečenje, da v dveh dneh tam nismo srečali prav nikogar drugega. Prvi dan plezamo v Zidni steni Planje, ki ima za razliko od Planje bolj ali manj lažje smeri. Z Nežo izbereva smer Na boljše čase, Erik in Pinti pa Pačamanko. Opis najine smeri na primorskih stenah obljublja “večinoma zelo dobro skalo”, ki jo sama najdem v približno dveh metrih plezanja, možno je sicer, da sem kje falila. Ostalo je srednja žalost oz. tipični slovenski krš, v smeri najdeva cele tri klini, po najinem obisku pa je v krušljivem detajlu in mojem cincanju pred njim še eden več. Na vrhu se srečava s fantoma, ki nama povesta približno podobne vtise o svoji smeri, skupaj najdemo sestop skozi ruševje pod steno in presenečeni ugotovimo, da za vsega 300 metrsko steno porabimo skoraj cel dan.

Slika
Cela ekipa na vrhu. Če ne drugega, imamo pa res lepe razglede :D

Naslednji dan s Pintijem začneva malo bolj zgodaj, s ciljem plezati kaj težjega v boljši skali. Po Rdeči grapi prideva pod smer Divja jaga, ki že od daleč zares izgleda divje. Vsega skupaj 200 metrov in 6 raztežajev, ampak sva se oba konkretno naplezala. Predvsem zajeda v predzadnjem raztežaju, ocenjena s VII-, nama vzame kar nekaj časa zaradi težavnega nameščanja varovanja. Še sreča, da Pinti rad pleza naprej, sama bi se namreč pokakala v hlače že po prvem raztežaju. Je pa smer zares lepa in strma, skala pa zares dobra. Spet za smer + dostop in sestop porabiva cel dan.

Slika
Na vrhu Rdeče grape, vreme je ta dan sumljivo oblačno.

Slika

V drugem raztežaju se začne strmina. Še sreča, da se naju je vreme usmililo, sicer ne vem, kako bi pofajtala čez plate brezgrifnice :D Čez dva dneva se spet znajdem v vršiškem koncu, vendar tokrat na “naši” strani. Z Veroniko iz AO Radovljica se zmeniva, da greva splezat Hudičev steber. Po približno pol smeri oz. na glavi pobereva še Deo, s katero splezamo do vrha, Rado pa se je zgleda ustrašil, da bomo priklicale dež, zato jo raje popiha nazaj do koče. O tej smeri je moč najti že mnogo opisov, sama bi dodala le to, da pride v moj izbor top 3 skalnih smeri pri nas (zaenkrat) in da je bil dan tudi zahvaljujoč super družbi 10/10.

Slika
Dea pleza (in pozira?) v enem od vršnih kaminu...

Slika
... Midve pa ji slediva.

Slika
Nasmeški niso fejk, v resnici nam je celo smer dogajalo :D 

Če bi bila malo bolj preudarna, bi si za naslednji dan splanirala rest day, tako pa zvečer mukoma znova nastavljam budilko za zgodnje vstajanje. S Petro Ano in Bibi sem se namreč že prej dogovorila za plezanje v Mali Mojstrovki. Po eni kavi in enem redbullu sem že malo bolj motivirana, smer Severni raz pa je na srečo kratka in sladka. Punci po kompaktnih Dolomitih doživita še vse čare slovenske podrtije, jaz pa si na vsakem štantu, ko učinek kofeina popusti, ponavljam, da je tudi to trening in da bo to super za mojo kondicijo. Domov pričakovano pridem povožena in spremna zgolj za ležanje na kavču.

Slika
Me na vrhu, v ozadju pa spet neki sumljivi oblaki, ki jim komaj ubežimo.

Izkaže se, da sta dva dneva zabušavanja dovolj za učinkovito regeneracijo, z Deo pa se vmes zmeniva, da greva plezat v Špik. V resnici ta plan izvira že izpred dveh let nazaj, ko sva obe začenjali plezat in se nama je severna stena Špika zdel mikaven, a precej oddaljen cilj. Že dan pred vzponom se odpraviva do bivaka, da da bi bili ja prvi in čim prej v steni. Čeprav Direktno splezava relativno brez težav (razen ko se meni zamota štrik na visečem stantu, kot da sem šla prvič plezat, jao) in večjih orientacijskih kiksov (pogosto si pomagava z vprašanjem “kam bi tu zavila Mira Marko v gojzarjih”), za smer porabiva 11 ur in v Kranjsko Goro komajda prideva po svetlem. Vmes večkrat pomislim, kakšen pogum je morala imeti Mira Marko, da si je to upala preplezati skoraj 100 let nazaj.

Slika
Eden od bolj zabavnih delov v smeri je prehod čez greben med Zeleno glavo in steno, s katerega sva na koncu kar skočili dol za kakšen meter.

Slika
Tik pred vrhom se lahko zbašeš skozi tole okno, kamor sva prišli v poznem popoldanskem soncu, razmera za slikat! 

... In to je zaenkrat to :D Hvala vsem soplezalcem za družbo :D gremo spet, čimprej! 
 
 
Odgovori