False alarm, leda v hribih še ni... še dobro, da je Putin zaprl pipico, da se globalno segrevanje malo ustavi!
Ob pregledovanju fotografij na disku sem našel tele slike iz letošnjega poskusa v Sveči v zahodni steni Brane. Letos je bila ta stena kar aktualna. Kakorkoli, midva z Davidom sva obrnila v Sveči, ker sva pozabila dat pomaranče v spodnjice.
Zdej me pa zanima, upam, da bo Hey Joe videl tole, kako je izgledala Sveča takrat, kje točno se je je lotil in kako je izgledala plezalna tehnika tisti čas? Tudi če mi pojasni, bo vzpon v moji predstavi mejil na meje mogočega.
Prilagam edine posnete slike.
Sveča v Brani
Hojla, Pinti, dragi Matičar ; Tvoje poročilo o poizkusu v Sveči v Brani glede ne fotke meji na utopijo skalnega plezanja s pomočjo "strojev". Nekoč se vam bo tudi na ta način izšlo.
Tiste davne zimske dni pa z Matičarjem Zokijem Radetičem nisva mirovala, razen v takratni študentski gostilni Rio ob pivu. In sva še isti večer ponoči šla pod Brano, kjer sem na turnem smuku skozi Žmavčarje dva dni prej ugledal orjaško ledeno svečo, ki se le redko naredi. Bila je popolna in je segala do plošč v Kotliškem grabnu. V drugem poizkusu preko ledenega kolosa sva bila čez, vmes pa je še ljubka zgodba s prijatelji Kamničani, ki sva jih ponoči prehitela le za eno uro, preden bi tudi oni poizkusili.
Vsa zgodba ima še večjo razšeznost, ko je pri najinem sestopu po zasneženi Šiji Brane Zoki za ovratnik ujel "izprašanega himalajca", da se ta ni doživljensko odpeljal v "Štajec express" proti Logarski.
Skice vzpona nimam, jo je pa zanesljivo objavil Gregor Kresal v svoji ediciji o lednem plezanju pri nas.
Ker je velematičar Šrauf vedno rekel, da so le dobre zgodbe važne, bo tudi ta ugledala objavo še z drugimi prigodami iz zgodovine našega kluba v knjigi, ki sem jo spisal in je pripravljena, da ugleda luč jutranje ali večerne zarje tam nekje nad Koncem v Kamniški Bistrici .
Tiste davne zimske dni pa z Matičarjem Zokijem Radetičem nisva mirovala, razen v takratni študentski gostilni Rio ob pivu. In sva še isti večer ponoči šla pod Brano, kjer sem na turnem smuku skozi Žmavčarje dva dni prej ugledal orjaško ledeno svečo, ki se le redko naredi. Bila je popolna in je segala do plošč v Kotliškem grabnu. V drugem poizkusu preko ledenega kolosa sva bila čez, vmes pa je še ljubka zgodba s prijatelji Kamničani, ki sva jih ponoči prehitela le za eno uro, preden bi tudi oni poizkusili.
Vsa zgodba ima še večjo razšeznost, ko je pri najinem sestopu po zasneženi Šiji Brane Zoki za ovratnik ujel "izprašanega himalajca", da se ta ni doživljensko odpeljal v "Štajec express" proti Logarski.
Skice vzpona nimam, jo je pa zanesljivo objavil Gregor Kresal v svoji ediciji o lednem plezanju pri nas.
Ker je velematičar Šrauf vedno rekel, da so le dobre zgodbe važne, bo tudi ta ugledala objavo še z drugimi prigodami iz zgodovine našega kluba v knjigi, ki sem jo spisal in je pripravljena, da ugleda luč jutranje ali večerne zarje tam nekje nad Koncem v Kamniški Bistrici .
Pintiju in Davidu, ter mladini z našega ferajna, sem zavezan za tehniško informacijo od nekoč: Ker bo pravi led nastal najkasneje v dveh zaporednih mrzlih tednih februarja drugo leto. V Brani in tudi v Luciferju pa se je takrat napredovalo postopoma s "štopelcigerji" /na karikaturi/, ker je bila naklonina ledu strma 100 stopinj/v Sveči/, ki se je bohotila proč od stene ter se ljubko opirala na poševne plošče v Kotliškem gabnu. Lucifer je imel 90 stopinj naklona proti koncu drugega raztežaja. Kasneje so predvem v Mokrih pečeh /Martuljek/ nastopili mladci, ki so vzpone tam zmogli s "paščki" na držalih cepinov in potem še brez njih . Ne dvomim, da so pri nameščanju vmesnih lednih vijakov za varovanje viseli v dobro zabitih oklih cepinov, kar smo mi tudi redno počeli. Z Lidijo Hozak sva torej na karikaturi izpred štiridesetih let dobronamerno, z nekaj našega humorja, izrisala napredek, ki vam je še danes v pravilo in športno veselje!
Vsa čast prvima plezalcema!
In skorajda ponavaljalcema!
Pinti mogoče bi ti brez nahrbtnika in gamaš uspelo
Ampak, da ne bo pomote... danes si prostega vzpona v lednem slapu ne moreš pisati, če sediš v cepinu. Saj se razumemo a ne?
Janez... tehnika je danes tako napredovala, da bi se vam zdelo ledno plezanje otročje lahko
In skorajda ponavaljalcema!
Pinti mogoče bi ti brez nahrbtnika in gamaš uspelo
Ampak, da ne bo pomote... danes si prostega vzpona v lednem slapu ne moreš pisati, če sediš v cepinu. Saj se razumemo a ne?
Janez... tehnika je danes tako napredovala, da bi se vam zdelo ledno plezanje otročje lahko
Načelniku hvala za pohvalo v korektnem komentarju na temo zime, ki vas čaka. So desetletja minila (zame jih bo točno 50 na vrvi) in vem, da ima danes Grilj v prihajajči dobi zimskih razmer in novih športnikov lednega plezanja na klubu pravo besedo in nasvet za njegove članice in člane. Praktik ima za sabo med drugim tisti "raufnk" ledu v G. Jorases po smeri Mc. Intaier - Colton in Grand Piliere v Anglu nad Chamom: Obe smeri sta težki in neskončno dolgi navzgor proti soncu.
Bo- sneg, sonce, granit in led; pa glede tega ne pozabite na nasvete starejših.
Še skromni pripis: Po uspešni montaži proteze kolka se po enem letu izgleda vračam v skalce, kot sem nakazal tudi na koncu pogovora za PV v septembru :" Plezati!"/.
Bo- sneg, sonce, granit in led; pa glede tega ne pozabite na nasvete starejših.
Še skromni pripis: Po uspešni montaži proteze kolka se po enem letu izgleda vračam v skalce, kot sem nakazal tudi na koncu pogovora za PV v septembru :" Plezati!"/.