Paklenica je bila super, ampak samo prvi dnevi, potem je deževalo.
Z Barbaro sva splezali eno kratko Prijatelju moj, ki je zelo lepa 3+.
S Tjaso pa nasledni dan linijo Zobatac, kjer se res pleza le en raztezaj. Nosoroga sem plezala prvic. S Tjašo se nama je tam zdelo vse malo težje, kot je ocenjeno. Se pa veselim, da smo bile v navezah enakovredne, kar je posebna izkušnja. Pri plezanju naprej in pri obvladovanju težjih detajlov lahko računaš le sam nase.
Vrh smeri Nosorog s pogledom v kanjon Paklenice:
Mosoraška smer še vedno stoji, linija naravnih prehodov bo počakala...
En dogodek se je zaradi padajočega kamna nadaljeval v Zadru v bolnici.
To ni fino, prej se mi je Paklenica zdela relativno varna, ampak nikoli ne veš.
V nedeljo je deževalo, iz bolnišnice pa so plezalko rade volje odpustili.
Hey Joe; post scriptum:
Se je pa nekoč precej plezalo v veliki steni. Na koncu težav v Klinu:
Pred leti je trojno navezo po »Velebitašu« nočka ujela na varnem vrh Anića kuka. Naš Knopek je ta dan plezal naprej, »fejst je blo!«:
Poročala: Yana
Nekaj starejših fotk priložil: Hey Joe